Dobro jutro: Izgovor

Ne spomnim se, kdo je napisal, da je dandanes biti srečen postalo nedostojno – če se ne motim je bil to Drago Jančar – vendar se to prepričanje vse bolj utrjuje. Svet je menda vrglo s tečajev, če smo še pred kratkim v pomanjkanju bolj apokaliptičnih tem vsi govorili o globalnem segrevanju, je to zdaj področje, ki skoraj nikogar več ne zanima, saj so na obzorju veliko bolj grozeče nevarnosti.

Vojne, begunci, terorizem, grška kriza in vprašanje evra, ponovno segrevanje hladne vojne med Zahodom in Rusijo ter barbarizacija sveta, ki si je nihče ni mogel predstavljati v takšnih razsežnostih, so na videz povsem upravičen razlog, da smo slabe volje, zagrenjeni, cinični, ljudomrzni in seveda pesimistični. Sintagma o nekakšnih dobrih starih časih (ki so bili praviloma precej sivi, neredko celo obupni) je postala zelo popularna, sedanjost in še posebno prihodnost pa so zadeve, s katerimi nočemo imeti nobenega opravka.

Vendar se vse bolj zdi, da so problemi okoli nas predvsem izgovor, da smo lahko sitni. Biti ciničen je seveda samoobrambni mehanizem, posledično to pomeni imeti distanco, distanca spet pomeni izgovor, da se ni smiselno angažirati. Oziroma je edini smiseln angažma večno lamentiranje nad svetom, ki se je povsem izpridil, detaljno analiziranje vseh stranpoti in zablod ter branje levitov. To počnejo politiki, sociologi, psihologi, umetniki ... oziroma kar vsakdo, ki ima dostop do javne besede. In s pojavom medmrežja jo ima tako rekoč vsakdo.

Arthur Balfour, nekdanji britanski premier, se je v zgodovino zapisal po nekaterih spornih potezah, vendar tudi po misli, ki se sliši zelo uporabno: skoraj nič ni zelo pomembno, večina stvari pa je povsem nepomembnih. Če se tega zavemo, seveda vendarle ostane nekaj stvari, ki so pomembne. In morda potem biti srečen tudi ni več tako nedostojno.