Tiskane izdaje
Kot deček sem se spraševal, kdo vsako jutro ob šestih pred naša vrata prinaša časnik, piše Miljenko Jergović v svoji prvi Zgodovinski čitanki. Kot bi mi vzel z jezika vprašanje, ki sem si ga sam zastavil šele kot novinar, saj v mladosti na tiste moje griče še poštarja ni bilo več kot dvakrat na teden in sem zato vedel, kdo nam prinaša Kmečki glas, brez katerega oče ne bi znal preživeti konca tedna. Verjetno pa tudi mnogi drugi kdaj zjutraj izza zavese poškilite, kdo in kdaj je pripeljal današnje Delo, ker vas muči enako vprašanje.
Toda Jergovič nam je razkril, da je sam davnega 1983. raznašal časopis. On takrat Oslobođenje po Sarajevu, jaz istega leta že moje Delo po Ptuju. Bili so donosni časi: z raznašanjem sem zaslužil še pol novinarske plače in delo opravil do normalnega jutranjega začetka naslednjega (novinarskega) dela.
In takrat sem v dopisniški pisarni tudi poslušal telefonsko jezo naročnikov, ki so kdaj ostali brez svojega izvoda. Za to je bil vedno kriv raznašalec (pa čeprav sem še med prsti čutil šop papirja, ki sem jim ga zjutraj zagotovo vtaknil v nabiralnik); da bi jim ga izmaknil kakšen mimoidoči ali sosed, to zanje ni bilo niti malo verjetno. To je železni zakon in to »krivdo« še danes nosi kakšnih 1300 raznašalcev časopisov po vsej Sloveniji, če le kje izgine kakšen izvod. A večina le pride na prave naslove in v prave roke. In veliko ljudi je za to še vedno hvaležnih. Eden mojih današnjih naslednikov mi pritrjuje, da ima še naročnike, ki že zgodaj čakajo časopis verjetno le zato, da lahko z raznašalcem rečejo stavek ali dva; neka upokojenka ga vsak torek in četrtek počaka z vročo kavo, (ne da bi pojasnila, zakaj ravno ta dva dneva), pa še celo na ves svet jeznega sitneža je spravil do prijazne zahvale, ko mu je začel časopis odlagati na okensko polico med dva določena cvetlična lončka.
