Dobro jutro: Jezik je zver

Ne vem pravzaprav, zakaj me zadnje čase tako obseda jezik, jezik kot vesolje, v katerem je skrito marsikaj, začetki naroda, njegova razklanost, nesamozavest in trma, njegova verovanja, bolečina, njegovi bogovi.

Sprašujem se, zakaj me zadnje čase ne uboga več, moj jezik, zakaj me več ne zbudi in sili, da nekaj zapišem samo zase, zakaj v hiperprodukciji nimam več časa, da bi se naslajala nad jezikom, da bi vzela v roke knjigo poezije, da bi prišla do branja, posvečenega Tomažu Šalamunu.

In potem se znajdem v Beogradu, na premieri Svetinove nove drame, ki govori o jeziku, natančneje o Kopitarju, Prešernu in Vuku Karadžiću, ki so na začetku 19. stoletja s črkarsko pravdo oblikovali jezik, kakršnega pišemo in govorimo danes. Predstava je sprožila razpravo, ki se je nadaljevala v bližnji kavarni, o jeziku, seveda. Govorili smo o vplivu angleščine, tudi zaradi tehnologije, ki zadnji dve desetletji zaznamuje našo civilizacijo. »Nič ni narobe, če angleščina prehaja v naš jezik,« je rekel Borut Veselko. »Gre samo za to, da ga gojimo, z vsemi novimi izrazi, ki jih pač potrebuje. Jezik je živ. Ko poslušam nekatere puristične lektorje, ki hočejo zabetonirati stvari, me stisne pri srcu. Mislim, da je naloga te generacije, da poišče besede, ki bi bile uporabne. Zabavne, duhovite, kratke, učinkovite.«

»Jezik je živ in je šel svojo pot,« je ponovila beograjska scenaristka Melina Koljević. Nazaj pač ne moremo, če to hočemo ali ne. A namesto da bi iskali besede, ki nam dešifrirajo to, kar se nam dogaja, to, o čemer razmišljamo, posežemo za besedami, ki so najbolj v uporabi. Tako se, pravi Melina, približujemo banalizaciji jezika in se oddaljujemo od poezije. Ker prav poezija je tista, ki govori z jezikom bistva, resnice. Kako je že rekel Tomaž Šalamun v najinem zadnjem pogovoru: »Jezik je takšna zver, da troši organizem.« Nikoli ne bom pozabila tega stavka. Name ima podoben učinek kot nekatere njegove najmočnejše pesmi.