Dobro jutro: Jutranja srečanja

Na travniku pred kanalom začne zlata prinašalka Piškotka plesati svoje kroge sreče. V zgodnjem jutru se na travah še blešči rosa, z reke se dvigajo oblaki meglic in vrane kriče bežijo pred psi, ki se podijo za njimi. Starka, ki mi pride nasproti, sprehaja sosedovega, pri sedemdesetih si v svoj dom ne upa sprejeti mladička.

Ob meni se ustavi kolesar in vpraša za pot. Nekako ne sodi v soseščino, čeprav se je sem po padcu berlinskega zidu skupaj z vsemi drugimi naselilo tudi veliko temnopoltih ljudi. V nasprotju z domačini pa je mladi moški prestrašen in negotov in tudi po naslovu sodeč je namenjen k prijateljici odvetnici, ki pomaga beguncem. »Sprehajate psa?« me vpraša s pogledom, ki tiho vpije, da bi prijazno skrb, ki jo namenjamo štirinožcem, potreboval tudi sam. Tako kot mladenič iz Maroka, ki me je v soboto ustavil na Kudammu, tako kot sudanski pribežnik iz bližnjega zatočišča, tako kot nešteto drugih, ki vsak dan prihajajo v Nemčijo. Kdo bo poskrbel za vse te človeške mladiče?

S seboj prinašajo tudi predstave o domačinih, ki so pogosto sprte z resničnostjo. Iz bližnjih hiš se otroci in mladi odpravljajo v šole, starši hitijo v službe, in morebitna slaba vest zaradi njihovega blagostanja se hitro izgubi v hitrem ritmu ljudi, ki morajo delati zanj. Ob kanalu je naselje vrtnih hišic, koncu tedna sem prihajajo meščani iz svojih tesnih stanovanj in pogosto ne eno ne drugo ni v njihovi lasti. Tudi stara gospa z začetka mojega jutranjega sprehoda je najemnica, odkar so jo izselili iz »njene« hiše: po »Wende« so se tudi sem vrnili dediči pravih lastnikov, ki so jih izselili v starem režimu ali pa celo že nacisti.

Koliko ljudi je na teh tleh že bežalo za lastna življenja? Številnim Nemcem je v čast, da se zdaj prav sem zatekajo pomoči potrebni, a kdo lahko poskrbi za vse, ki prihajajo? S Piškotko je lahko: doma bo dobila svojo kost, potem pa se bo vse dopoldne grela na jesenskem soncu. Brez vprašanj.