Dobro jutro: Južno od Dunaja

Na Dunaju raste posebna stanovanjska soseska – »pametna« soseska, po starem bi ji rekli kolonija. Da se ne izrodi v geto, oblast vanjo naseljuje ljudi različnih in slojev. V njej se prebivalci ne ločijo le po tankosti denarnice, temveč tudi po božanstvih, h katerim molijo. Oblast ve, da je tudi prišlekom z vzhoda treba dati streho nad glavo. Sožitje bivanja narodov hodijo gledat od vsepovsod. Seznam prvin, ki jih mora imeti »pametna« soseska, je dolg: od subvencij za stanovanja, vozovnic po ugodni ceni, parcel za vrtiček, do prostorov za druženje ... In vsi so prepričani, kako na Dunaju raste nekaj, česar do zdaj svet še ni videl.

Južno od Dunaja, dosti južneje, kjer teče Sava, je bila nekoč rudarska kolonija z vrtički. Do nje je bilo mogoče priti le peš; tja tudi avtobus ni vozil. V knapovskem getu so domorodci živeli v sožitju s prišleki. Vsak je molil k drugemu gospodu, medtem ko je njihova otročad hodila v isto šolo – pod lipo.

Prve šolske klopi so bili »štokrli« sredi dvorišča, prvi stoli pručke, prve šolske stene stare zavese, s katerimi so »učitéljice« zabarikadirale »učilnico«, da nihče ne bi bil priča mukam učencev, ki so jih brez izjem dobili z ravnilom po prstih vsakič, ko je šla črka narobe. Proti večeru je senca pod lipo postala prostor za žensko »marnjanje« in moško kvartanje. Prišli so vsi, razen tistih dveh babnic, ki sta se zjutraj preveč obdelali z metlo, da bi bili zvečer za med ljudi ...

Živeti v koloniji je, kot narediti malo šolo etike, maturirati iz psihologije človeških značajev, diplomirati iz sociologije dveh kultur obenem – in pri tem ostati »pameten«: pomagati vsakomur, ki pomoč potrebuje, in se brigati samo zase, ko je nihče ne potrebuje. Ta fenomen bo treba med obvezne prvine dunajske pametne soseske še vpisati.