Dobro jutro: Kaki

Pri nas doma že kake dva tedna visijo bunke s trama. Pogled nanje je za nianso toplejši kot pogled na novoletno okrasitev. Zlato rumene sadeže sem čvrsto privezal za pecelj, obrezal sadne lističe, jih na tanko olupil in jih cele, okroglo zaobljene, obesil na posebno palico, ki sicer skoraj enajst mesecev čaka v kotu kleti na to enkratno poslanstvo. In zdaj so iz dneva v dan temnejši, mehkejši, postopno zorijo in rjavijo ... Na videz venijo, v resnici prehajajo iz preprostega sadeža v pravi božji dar. Hošigaki, cel suh kaki, pove vse o fanatično neumni pridnosti in sofisticiranosti japonske duše.

Kratkohlačniki smo plezali po sosedovem kakijevem drevesu, ščipali z nohti v trde sadeže in tako iskali tiste »trde«, »pikčaste«, sladke, še neumedene. Zdaj vemo, da so vanilija kakiji trgovska izmišljotina in da so samo oplojeni sadeži sladki, še preden se umedijo. Oplojeni pomeni, da imajo v sebi vsaj nekaj semen (koščic). Izurjenim kakilogom ni treba z nohti ščipati vanje, saj že po videzu ločijo sladke oplojence.

Letos je sezona bogato oplojenih kakijev. Nasploh je kaki pametno drevo. Če je sadežev zaradi suše ali obilice moče preveč na veji, jih drevo enostavno odvrže. Ali pa ostanejo majhni kot mandarine. Drevo jim preprosto ne da priložnosti, da bi lomili veje. Vsaj 500 vrst jih poznajo: od rumenih do rdečih, od okroglih, stožčastih do kvadratasto ploščatih. Ko je letina obilna, jih ljudje ne vlagajo kot kumarice, ampak jih sušijo, kuhajo marmelade, nekateri tudi žganje. Ljudje vsako leto bolj norijo za njimi. Zaradi vitaminov, menda.

Japoncem je lahko. Brez težav olupijo in obesijo na tisoče kakijev okoli hiš, sušiti pa jim jih pomagajo ugodni jesenski vetrovi. Pri nas pa je burja muhasta. Ko so posušeni kakih petkrat manjši in posuti z belim, sladkim, menda nadvse zdravilnim poprhom, tam nekje pred božičem ali novim letom, se nihče ne brani hošigakijevega darila.