Tiskane izdaje
»Če ne grem jadrat, zapravim dan. Na barki sem rad, ker se edino tam zabavam ... Je pa neumnost, da je sin dal moji barki ime Maestral. Saj nikoli ne veš, ali govoriš o barki ali o vetru. Barke ne smeš nikoli poimenovati Jugo, Burja, Maestral ali Bonaca ... Jaz živim z vetrom in evo, zdaj umiram ...« To so besede legende slovenskega jadranja, ki je leta 1949 ustanovil prvi tovrstni klub v državi, Jadralni klub Ljubljana. Najprej so jadrali na Ljubljanici in šele nato v Piranu. In potem je Mirko Bogić naučil pol Slovenije jadranja.
Pirančani so ga bodrili, ker jim je s svojo klenostjo dajal pogum za življenje. Jadral je polnih 90 let in še kakšno čez. Še pri 97 je povabil prijatelje in sorodnike na morje. Bil je legenda tudi zato, ker je imel edini dovoljenje, da je smel s svojo barčico, privezano tik ob Galebu, jadrati v mandraču. Še pri 92 je, s svojo zvesto Savino Gorišek, tudi geografinjo, jadral do rojstnega Šibenika in nazaj.
O njuni neizmerni sreči in povezanosti sta film Kapitan in njegov Petek posnela etnografa Manca Filak in Žiga Gorišek. »Starost ni ovira za aktivno, ljubezni polno življenje, ki ga zaznamujejo morje, bližina in skromnost,« je bilo izhodišče avtorjev dokumentarca. »Ne maram večje barke od svojega malega Maestrala, s katerim se lahko privlečem v vsako razpoko v obali. Zlezem tja in se skrijem kjerkoli. Morska prostranstva me ne zanimajo. Meni je dobro, če se z eno roko lahko držim obale, drugo pa pomakam v morje,« je povedal Branetu Grubarju. »Imeli smo ga za Boga, ne za bogića,« je rekla Aksinja Kermauner.
Julija je zaokrožil sto let. Upal sem, da se bova srečala, a njegov veter je zbonacal. »Če padem v nezavest, me ne smejo zbuditi. Dovolj imam,« je rekel v filmu. Trinajsti dan po stotici se je poslovil. A legenda je ostala.
