Dobro jutro: Karantena

Prijatelja spoznaš v nesreči, pravi ljudski pregovor. Biblijski katalog nesreč – smrt, lakota, vojna in kuga – ter sodobna epidemiološka situacija zahtevata ponoven razmislek o ljudski modrosti. Vojsko, lakoto in smrt v tem zapisu dajemo v oklepaj in se ukvarjamo samo s kugo, torej epidemijo. Skratka: je res, da prijatelja spoznaš v nesreči?

Epidemija je tista vrsta nesreče, pri kateri je zelo dobro, če v njej prijatelja ne spoznaš. Bolezen je predvsem nesreča posameznika. Epidemija pa ni le nesreča posameznika. Je tudi nesreča skupnosti. Ko pride kuga, zboli vse mesto. Ko zboli vse mesto, se zdravniki ne ukvarjajo zgolj s posameznikom, ampak si morajo postaviti vprašanje o skupnosti kot celoti.

Starodavni ukrep proti kugi je karantena. Torej izolacija posameznika, ki bi utegnil biti kužen. Če v določenem času zboli, bo ostal izoliran, da ne bi okužil bližnjih. Če ne bo zbolel, bo iz karantene izpuščen.

Beseda karantena izhaja iz italijanske besede quaranta – štirideset. Ko je do Benetk iz oddaljenih krajev priplula ladja, so jo za štirideset dni zasidrali pred pristaniščem. Ni imela vstopa v pristanišče. Če so bili po štirideset dneh na ladji vsi zdravi, če nihče ni zbolel za kugo, so mornarje pustili v pristanišče.

Zlo kuge, bolezni posameznikov in mest, so uspešno premagovali tako, da človek v nesreči prijatelja ni smel spoznati. Če bi se med nesrečo prijatelj pojavil v bližini, bi bakterije – ob nesebični pomoči uči – preskakovale s pacienta na prijatelja. Čez nekaj dni bi se prijatelj spremenil v pacienta, ki bi okužil naslednjega prijatelja.

Čudovito je imeti prijatelje. Čudovito je, če se v nesreči lahko zaneseš na prijatelje. Ko pa pride epidemija, je nesrečni pacient tisti, ki mora pokazati pravo prijateljstvo. Pravo prijateljstvo pokaže s tem, da v lastni nesreči ne poskuša najti prijatelja.

Vidimo se čez štirideset dni.