Tiskane izdaje
Kariera se ne zgodi, kariero je treba zgraditi! Tako vsaj so prepričani organizatorji kariernega sejma, ki se te dni dogaja v Ljubljani.
Kaj je pravzaprav kariera? Danes brez prebite pare, jutri borzni posrednik z najsodobnejšim beemvejem? Danes pastir, jutri minister?
Nekaterim se življenje preprosto zgodi. Dobro ji gre, sosedi, njena kariera je stabilna. Obiskala je karierni sejem in kupila nove zidake, da kariero izpopolni. Njena ostarela mati bo presrečna, si misli, morda bo njene karieristične dosežke celo objavila na fejsbuku. Ah ne, ne uporablja računalnika, ker hudo dementna razmišlja le še o tem, da mora opraviti to in to tam in tam. Čeprav bi bilo mega, danes matere ponosno širijo dosežke svojih otrok na novodobnih medijih ...
Ko je bila še majhna (pišk sicer ni pasla), je hotela postati učiteljica prvih razredov osnovne šole. Da bi otrokom povedala, zakaj sije sonce in zakaj je rumeno. Poslušali bi jo in ji verjeli. Kasneje je hotela nastopati – igralka bom, se je odločila. A gre na FSPN (danes fakulteta za družbene vede, op. p.), kjer izve vse o tem, česar več ni, in iz tega ničesar diplomira. Torej iz samoupravljanja, družbenopolitičnih skupnosti in neuvrščenosti. Nerodna reč.
Tolaži se, da je pomembno sodelovati in dokončati začeto. Zametki karierizma? Izjemno, dobi tudi štipendijo pri najuglednejšem nacionalnem časopisu. Kariera se ji je kar dogajala. Mimogrede, včasih je bilo tako, da so štipendisti dobili tudi službo. Torej samo še nekaj let in je zaposlena. Potovanja, pogovori z uglednimi in zanimivimi ljudmi, raziskovanja umetniškega sveta, kaj lepšega. Takrat še ni bilo karierističnih sejmov, bilo pa je veliko prostora za radovedne in ukaželjne. Zdaj pa čaka na smrt države, ker še ni dementna in se spominja, da so jo o tem učili na fakulteti na predavanjih o marksizmu. Zdi se ji, da je na pravi poti, namreč država. Zase še ne ve.
