Dobro jutro: Kavica in rogljiček

Zdaj je pravi čas, da si v prijetnem gostilniškem vrtu privoščimo kavico, za nekaj minut postanemo ob bregovih reke ali se odpravimo v dišeči gozd. Da prisluhnemo petju ptic ali srečnemu klepetu otrok, pobožamo mačko, ki se nam je pritisnila ob noge. Da dovolimo, da nas za trenutek pobožajo sončni žarki, poletni vetrc ali pogled drugega.

Poletje se je razcvetelo, četudi imamo preveč dela ali/in preveč skrbi, postanimo in z vsemi pljuči vdihnimo dobro voljo, ki jo prinaša že topel zrak okrog nas. Spremenimo toploto v toplino, ki premaguje strah. Ko ljudi tik pred koncem njihovega življenja sprašujejo, česa jim je najbolj žal, pogosto prevlada odgovor, da jih je vedno preveč skrbelo. Želeli bi si več poguma za svoja hrepenenja in za izražanje svojih čustev, žal jim je, da si niso dovolili biti srečnejši. Nam, ki lahko upamo na še kakšen dan pred seboj, bi morda pomagalo, če svoje misli iz negativnega preusmerimo v pozitivno. Živo si predstavljajmo, kaj bi si želeli, ne pa nenehno le tistega, česar nočemo. Saj ni treba, da prestavljamo gore, pogosto te tako in tako prestavi že misel, ki nam otopli srce.

Neki modrec je dejal, da je za prehod z zadnjega sedeža za volan svojega življenja potreben le majhen preskok. Ne glede na to, kaj se nam je dogajalo v preteklosti, si vedno lahko spletemo prijetnejšo prihodnost, če si jo poskušamo predstavljati v najbolj določenih oblikah in najbolj živahnih barvah. Če v svoja pljuča dovolimo poletni toplini, ki nas obdaja prav zdaj. Če postanemo za trenutek in pomislimo, kaj je pomembno. Če pokličemo nekoga, na katerega veliko mislimo. Če pomagamo nekomu, ki nas bo v zahvalo pogledal s toplimi očmi.

Včasih pa za prijetne misli zadostuje že, če si poleg kavice privoščimo še rogljiček. Natakar, račun!