Tiskane izdaje
Južnokorejski kimči je že zaščiten kot »kulturna dobrina«. Marsikdo bi sicer rekel zelje kot zelje, vendar ne gre za popolnoma enak okus na obeh straneh 38. vzporednika. Severni je, zanimivo, manj rdeč in manj pekoč od južnega, kratko malo zato, ker na jugu tej specialiteti dodajo čili papriko. Toda to ni tako pomembno. Kimči se je pridružil pomembnim opredeljevalcem kulturne identitete, med katerimi so že turška kava, sredozemska prehrana, avstrijske kavarne, mehiška kuhinja in mnoge tradicije, s katerimi se narodi identificirajo. Argentinski tango. Španski flamenko. Kamboški kraljevski balet. Kitajska kaligrafija. Japonski kabuki. Srbska slava. Mongolsko grleno petje. In še veliko drugega – razen pice, ki jo Italija šele poskuša dodati na seznam kot svojo kulturno dediščino in upa, da ji bo to morda uspelo konec prihodnjega leta.
Unesco je že dolgo najpomembnejše središče za registracijo nacionalne identitete, kajti kaj drugega med razcvetom globalizacije dela narode posebne razen kulture? Kako pojemo, kaj jemo, kako pridelujemo vino, kako slavimo praznike, v kakšnem ritmu plešemo – to je tisto, kar smo danes vsi mi, državljani velike vasi, ki jo prizadenejo iste katastrofe in podobne grožnje.
Kultura se nam nikoli ni zdela pomembnejša za obstanek kakor prav zdaj. V kitajščini je protipomenka za besedo »wen« (»kultura«) beseda »wu« (»vojna«). Če ne bomo ohranili kulture, nam grozi vojskovanje. To je vsem jasno, zato si tako prizadevajo priti na seznam Unesca. Toda nihče ne zna pojasniti, zakaj potem v kulturo ne vlagamo precej več kakor v vojsko, če pa bi lahko vse rešili že za mizo. Severnokorejski topovi proti južnokorejskim granatam – rezultat je veliko krvi. Rdeči kimči proti belemu kimčiju – rezultat je odlična večerja.
