Dobro jutro: Ključavnica

Obnemel sem. Ključek, ki odklepa bicikel, je ostal nekje na Rožniku. Odpešačil sem do doma in si na youtubu ogledal, kako človek vlomi ključavnico lastnega kolesa. Prvi recept je skrajno enostaven. Človek potrebuje dva viličasta ključa, uporabi ju kot vzvod, in ključavnica poči. Vrnil sem se pod Rožnik, že zaradi peklenske vročine bi morala ključavnica popustiti, a recept, ki ga je ponujalo medmrežje, se ni obnesel. Ključavnica je ponosno kljubovala orodju.

Potem mi je sosed posodil žago za železo. Dobro žago. Vročina je nekoliko popustila, a žaganje ključavnice ni obrodilo sadov. Mimoidoči so začudeno gledali, kaj počnem, a ker so videli, da so moja prizadevanja obsojena na neuspeh, niso klicali policije. Ključavnica je kljubovala žagi.

»Je kakšno življenje ogroženo?« me je profesionalno vprašal dežurni gasilec. »Ne,« sem priznal. »Potem ne moremo na intervencijo,« je odgovoril prijazno, a jasno. Tudi dežurni policist mi je povedal, da odklepanje koles ni v njihovem opisu del in nalog. A vljudno mi je zaupal nekaj številk ključavničarskih mojstrov.

Obrnil sem se na stroko. Ko se je izvedenec prikazal na dogovorjenem mestu, je najprej prosil, naj dokažem, da je bicikel res moj. Iz torbe sem izvlekel originalni račun in po natančnem pregledu listine se je lotil posla. »Prosim, če se obrnete v drugo smer,« mi je naročil. »Rad bi gledal, kaj počnete,« sem mu odgovoril. »Ne. Ne smete gledati,« je bil jasen. »Aha, male skrivnosti velikih mojstrov,« sem zamrmral. Iz torbice je potegnil neke reči, ne vem kakšne, in začel šariti po ključavnici. Ni šlo. »Grem po orodje,« je pojasnil. Z orodjem, ki ga nisem videl, se je še enkrat lotil operacije. Spet ni šlo. V roke je vzel velike klešče. Ta del sem lahko opazoval. Ključavnica je počila.

Potem je iz torbice vzel prenosni tiskalnik žepne velikosti in prek telefona do tiskalnika poslal račun. Plačal sem. In se svobodno odpeljal.