Tiskane izdaje
Vse se spreminja in, kot se nam zdi, čedalje bolj drvi v narobe smer, a ni v resnici nič kaj drugače, kot je bilo. Po zagrenjeni viziji sveta neumnost zmaguje nad pametjo, blef igra iskrenost, povzpetniki prehitevajo, ker premnogi ne tečejo in sploh zamujajo, pa tudi povedni tišini verjetno nikoli ne bo uspelo preglasiti praznih krikov.
Nevednost. Toliko je je in tako zelo absolutna je nevednost, da misleci ponavljajo, kako je sistemsko, tudi režimsko hotêna; a je vedno tudi individualno izbrana. Tako vsemogočna je, da je ljudje menda sploh ne občutimo več: vsaj ne kot bolečine, koga sploh obide sram!?
In vendar mnogi še berejo.
Metro je kraj, kjer beremo, to bi lahko bila skoraj definicija, je nekoč zapisal francoski pisatelj Georges Perec.
Stare urbane družbe so drugačne od podeželja. Odprta velemesta imajo svojo vzgojo duha in premorejo nekaj široko banalnega, kar zmanjka ozkim vasem. Metro. Zelo primeren je za branje na poti v službo in nazaj domov. Pariški je še vedno poln lepih prizorov, v katerih imajo ljudje v rokah knjigo – in čitajo. Fascinacija ni samo naivna in pogledovanje čez ramo v odprto knjigo neznanega sopotnika nikakor ne le moje, o ljudeh, ki počasi listajo na podzemnem vlaku, je profesorica in pisateljica Laure Murat pred nedavnim izdala zanimivo knjigo Flaubert à La Motte-Picquet. V vse mogočih buklah imajo svoj nos, od Flauberta do Marca Levyja, od Kafke do Goetheja ... Kdo bi si mislil, da je lahko podzemlje takšna geografija literature.
Vse se preobraža, a je v resnici zelo podobno, kot je bilo, pa čeprav se nam zdi, da bolj kot kdaj prej tečemo v napačno smer, v nespamet, blef, zamudo. Družbe, ki so nemalo brale že nekoč, segajo več po knjigah tudi danes. V branju je ogromno lepe počasnosti, gosposke zbranosti – in še krasen obet: da bi pamet končno dobila zalet.
