Dobro jutro: Kokoška Jožica

O okusih ni smiselno razpravljati.

Objavljeno
30. november 2015 19.31
Boris Šuligoj
Boris Šuligoj
Korejci stavijo na kimči, denimo. Prvič sem ga pokusil v luksuznem razredu Korean Air, ker so mi ga priporočile stevardese. Sem mislil, da bom bruhal.

Potem ko je oljkarski guru Vanja Dujc zmagal na številnih oljkarskih ocenjevanjih v svetu, se je vprašal, ali naj dela olje za člane panelov ali za navadne kupce. Ko jim ga je ponudil v pokušino, so se povprečni jedci spakovali, spogledovali, kašljali, prhali in mimogrede spraševali, ali ima morda med vzorci tudi kaj bolj nežnega.

Tu se začenja umetnost različnosti. Zaradi nje živi v Portorožu najbolj znamenita slovenska kokoš – Jožica. Našli so jo novinarji Radia Študent pred časom, ko je ubogo žival nekdo privezal za kandelaber in jo zapustil. Potem so dolgo iskali novega lastnika. Zmagala je Tinka, ki je rekla, da ji ponuja kurji apartma v Portorožu s pogledom na morje in dva vegetarijanca za njenega gospodarja. Odtlej je Jožica Portorožanka. Razume se z vsemi domačimi pri hiši. Njen apartma ima poletni in toplejši zimski del. Ima prijetne gospodarje in nadzornike iz medijske hiše. Moti jo samo to, da je ne spustijo v stanovanje, da bi jedla skupaj z njimi v družbi za njihovo mizo. Jim ne zameri, zato pogosto s kljunom potrka po šipi: »Kaj me boste spustili noter?« jim reče po kokošje, oni pa se ji samo smejijo in drobijo kruha ter trosijo zrna. V zameno jim da kakšno jajce. Niti približno se ne boji, da bo končala kot pečenka na zahvalni dan. Zanjo je vsak dan zahvalni, ker jo njen »predsednik« vsak dan sproti pomilosti.

Obstaja pa še četrte vrste okus. Znanec je strasten lovec. Zadnjič je streljal na raco in jo zgrešil. Zadel pa vsaj kilogram veliko ribo, ki je po neumnosti prav takrat plavala v nevarni bližini race. Moral se je zadovoljiti z ribo. Ampak nekateri trdijo, da je riba boljša izbira. Z ljubitelji kimčija, lovci in vegetarijanci se prav gotovo ne bomo kregali.