Dobro jutro: Krivec

Od malih nog veter spoštujem in se ga hkrati zelo bojim. Oče je sredi viharnih noči na robove opečnate strehe prislanjal tramove in lesene lestve, da mrzli krivec ne bi povsem dvignil pokrivala našega kočarskega doma. Z materjo sta zunaj v razpihani noči hotela hišico na vrhu haloškega brega z lastnimi rokami in težo obdržati na tleh. Opeke so ropotale po podstrešju, se lomile na brajdah in dvorišču in še razplamtevale strah v meni. Še vedno me je strah vetra, čeprav sem mu bil že tolikokrat hvaležen, ker je poganjal moje rezljane klopotce, ker je hladil pregreti upognjeni hrbet na skromni njivici ali v domačem vinogradu. Ko s prvim sunkom zaškriplje ostrešje sedanjega doma, me še vedno spreleti tisti elementarni strah pred uničujočim vetrom.

Tudi včeraj me je. Tam s severa in severovzhoda, nekje iz Panonske doline, je planil krivec (kakor so mu pomenljivo nadeli ime, ki takoj razkrije, da je kriv za marsikatero nevšečnost) in vsak naslednji sunek je bil močnejši. Tri merilne skodelice so se čedalje bolj živčno vrtele na postavljenem drogu in do večera zdivjale do devete stopnje Beaufortove vetrne lestvice (vihar med 75 in 88 kilometri na uro). Kam se mu je mudilo, temu vetru, da je hotel v enem samem dnevu prepihati 1800 kilometrov sveta? Drevje ima srečo, da je še brez listov in ga veter še kritično ne upogiba in ne lomi, a se bo že čez nekaj tednov moralo sprijazniti tudi s tem, saj se vetrovi ob prehodu zime v pomlad v naših krajih ne vdajo kar nekaj tednov.

Odkar nekaj desetletij merijo vetrne hitrosti v bližini mojega mesta, se ga še bolj bojim. Šele pred četrt stoletja je prvič »preskočil« iz viharnega vetra (62 do 74 kilometrov na uro) v vihar. Čeprav je irski kontraadmiral Beaufort določil mejo med močnim in orkanskim viharjem šele med 102 in 103 kilometri na uro, so merilne postaje tod okoli zadnja leta že pokazale, da se vetrovi ne držijo in več ne spoštujejo niti te meje.