Dobro jutro: Krožišča

Dekoracija rondojev oziroma krožišč postaja vse popularnejša. Izvedbe segajo od domiselnih in inovativnih do prave parade kiča, a to ni zgolj slovenska posebnost, podoben trend lahko zasledimo tudi v drugih evropskih državah. Očitno imajo župani vse do najzakotnejših vasi prav posebno veselje do teh majhnih površin, nemalokrat na njih predstavijo vse, kar naj bi bilo značilno za njihov kraj. Program vključuje miniaturne replike najpomembnejših stavb ali stare čolne, zarjavele pluge, kamnite kitare, lesene ribiče, betonske labode in plastične konje, umeščene med petunije in mačehe.

V čem je nenavadna privlačnost tega početja, je še vedno svojevrstna skrivnost, verjetno pa pomeni majhen zaokrožen tloris poseben izziv za bolj ali manj nekvalificirane samooklicane umetnike. Ali o dekoraciji odloča župan ali kakšen uradnik, ki se mu zdi, da ima posebno umetniško žilico, in komaj čaka, da jo predstavi svetovnemu občinstvu? Vendar obstaja pomembna razlika med slovenskimi in tujimi primerki tega »hobi krajinarstva«. V tujini je poleg krožišča solidno urejen videz celotnega kraja, pri nas pa niso redki primeri, ko je rondo do zadnjega kotička napolnjen z različnimi okraski in bujnimi rožami, medtem ko je kraj sam povsem sesut in zanemarjen.

Naključni obiskovalec je tako nemalo presenečen, saj se po izhodu iz sijajnega krožišča znajde na ulicah in trgih, kjer ne samo da ni videti nobenega posebnega okrasja, ampak se nikomur ne ljubi niti pokositi trave, nemalokrat celo občinsko stavbo krasi zgolj kakšen napol posušen neobrezan liguster. Glede na to, da se le malo obiskovalcev sprehaja okoli krožišča, bi bilo morda smiselno, da se del denarja in umetniškega genija lokalnih ustvarjalcev preusmeri še kam drugam. Morda ne bi bilo slabo poskusiti s kakšno zvijačo nekako prepričati lokalne veljake, da je pravzaprav celoten kraj krožišče.