Tiskane izdaje
Na gimnaziji Jurija Vege v Idriji so se že pred šestimi leti odločili za dan odprtih vrat – za Kulturni maraton. Tokrat so dijaki govorili z dr. Lučko Kajfež Bogataj o okoljski problematiki, z astrofizičarko dr. Andrejo Gomboc o črnih luknjah, »eksperimentirali« z dr. Tomažem Ogrinom z Inštituta Jožef Štefan, z dr. Janezom Markešem razpravljali o lažnih novicah, Blaž Močnik je vodil delavnico o novinarski reportaži, Jože Suhadolnik o fotografiji ...
Po stenah gimnazije so obesili uokvirjene naslovnice zgodovinskih naslovnic časopisov, ki jih že leta zbira urednik Sobotne priloge Ali Žerdin. Kalejdoskop dogodkov je zaključila projekcija filma Družinica Jana Cvitkoviča. Tisto, kar me je ganilo, je, da so s tem, ko so odprli vrata svoje gimnazije, kot je dejala duša in motor Kulturnega maratona Maja Justin Jerman, omogočili srečevanje generacij, ki se redko znajdejo skupaj v relevantnih razpravah. Študentka slovenistike Karmen Strel je v pogovoru z mano z zavidljivo eleganco in suverenostjo postavljala vprašanja o literaturi, novinarstvu, o tem, kako na branje vplivajo splet in družbena omrežja.
Ko smo se z obiskovalci razkropili po hodnikih in pokušali jedi, ki so jih pod vodstvom Klavdija Piriha pripravili dijaki, je k meni pristopil tudi Andraž, dijak prvega letnika, ki je najprej sramežljivo, nato pa z vse večjim žarom govoril o lepoti slovenskega jezika, o tem, »kako strastno išče sopomenke za določene besede, kako odkriva v njem magijo, ki je ne najde v drugih jezikih« ...
Strmela sem vanj in razmišljala o sebi, ko sem imela petnajst let – sem bila sposobna takšnih stavkov? Ne glede na žalostne statistike branja, ne glede na to, da nove tehnologije nepovratno spreminjajo našo komunikacijo in odnos do jezika, je nekaj teh čudovito razgledanih dijakov idrijske gimnazije v meni vzbudilo upanje, da ... imamo mlade, ki verjamejo v prihodnost slovenskega jezika, ja, da imamo bralce, če jih bomo znali zadržati. In da – ne bomo vedeli, kdo so, če včasih ne pridemo mednje.
