Dobro jutro: Lep(b)iti

S corvette sva dolgo razmišljali, ali priznati in tvegati spor ali ne priznati in skrivnost zakopati zunaj območja Schengna. A priznanje velja, dokler je človek še živ. Midve sva se odločili: priznava, pa kar bo, bo. Dilema ni bila preprosta. Ne nazadnje so naju obe naredili v Sloveniji. In kot pravima Slovenkama nama je najtežje hvaliti – sosedo. V najinem primeru južno. Ono prek schengna. S corvette ji pred svetom priznavava, da ni lepšega kot pasti nanjo, na »lepo našo« – sosedo. Pa da te »sosed« nazaj sestavi ...

Ne rečeva, da lepa najina slovenska ne prenaša padcev. Ali da je trša za pristanek. A bolje te sestavijo – prek schengna.

Se peljeva s corvette nič hudega sluteč proti ostankom starega kloštra. Kar se zgodi: doživiva nalet z leve. Tako mogočen, da naju spodnese, nato vertikalno privzdigne, ponese v loku v pošev in na koncu horizontalno položi na »lepo našo«. Corvette jo je skupila dvakrat: od tuje specialke in moje peze, rana nad mojim očesom zgolj enkrat: ko so treščili čelada, očala in corvettino krmilo. Kri pradedov iz Kranje, Korotanje lila je tako, da napolnila bi jezero, zaradi česar je bila corvette dolgo prepričana, da je doživela Prešernov Krst pri kloštru, no, Savici, v živo.

Naletu je sledila urgenca. Corvette so odpeljali na gumikliniko, mojo rano pokazat na navadno kliniko. Iz nje je še kar kapljalo. »Slovenka?« gleda mirno »sosed« v belem moje odtekanje. Vstane, počasi pripravlja instrumente. Ukaže vstati še meni. Saj ne boli noga, rečem, in brišem kri tam zgoraj. »Noga ne boli,« ponovi. Ukaže sesti. In spet gleda sosedsko rano. Že vidim sukanec namesto obrvi: »Bo treba šivati?« »Kaj šivati,« odmahne z roko. »Šivate vi tam prek schengna. Mi vam damo lepilo in vi boste spet lepi.« A ni res najlepše pasti na lepo njihovo, je rekla corvette.

Citat: Ni lepšega kot pasti na »lepo našo« – sosedo.