Dobro jutro: Lepota sveta

»Kdaj pa bo Kasim odšel domov?« je vprašal mali Uroš mamo, ki ga je pripeljala v park blizu beograjske avtobusne postaje, da bi se igral z otroškimi begunci iz Sirije.

Mame v Beogradu namreč to počnejo – pripeljejo otroke, da bi se igrali z malčki, ki so začeli že pozabljati, kaj je igra. Ena od njih je povedala, da bi rada tako vsaj malo polepšala življenje tistim, ki so zdaj v težkem položaju. Uroševa mama je hotela svojemu mlademu sinu bolj pokazati, da nimajo vsi otroci doma. Nimajo niti žoge. Nekateri nimajo nič.

Kaj mu je ta večer šepetala pred spanjem? Mu je pravila, da je svet strašen in gre k vragu? Ali ga je opozarjala, da je življenje lepo – torej njegovo življenje, saj je postelja mehka in lepo diši, mama ima negovane in nežne roke, oče pa mu bo zjutraj kupil še večjo žogo?

Kaj povedati otrokom, kadar se znajdejo pred vrstniki, katerih jezika ne razumejo, vendar iz njihovih oči razberejo veliko vprašanje: »Kaj se bo zgodilo z mano?« Je psihološko pravilno nekega petletnega Uroša prepričevati, da se njemu nikoli ne more zgoditi, da bi ostal brez svojega doma? Je pedagoško utemeljeno reči, da je vse mogoče in se ničesar ne da izključiti? Kako mu pojasniti, kam se je odpravil Kasim in pred čem beži? Kaj mu odgovoriti, kadar vpraša, ali sme novi prijatelj prespati pri njem v sobi?

Medtem ko starši na televizijskem dnevniku gledajo novice o novih avtobusih z begunci, Uroš gleda risanko. Tom in Jerry udarjata drug drugega s ponvijo po glavi, nastavljata drug drugemu pasti in poskušata povzročiti drug drugemu čim več bolečine. Nato mama in oče zamenjata kanal in gledata svoj film. Ljudje streljajo drug na drugega, nekdo kriči od bolečine, nato maščevalno muči svojega mučitelja ...

Naslednji dan je Uroš zrelejši. Sprašuje mamo, kakšen bo svet, ko bo odrasel. Ne vem, kaj mu je povedala, toda edini pravilni odgovor je: »Takšen, kakršnega boš sam naredil.« Izključi film, pojdi ven in se igraj s Kasimom. Podeli z njim rogljiček in mu daj celo jabolko.