Dobro jutro: Luči in iluzije

V zadnjem slovesu od poletja še enkrat pokaže iluzijo vročih sončnih žarkov, ko sredi zelenih odtenkov zimzelenih dreves zažari rumeno, rdeče in rjavo listje. Kmalu bo ovenelo in odpadlo, tako kot že neštetokrat pred našim časom in, kot slutimo, tudi neštetokrat po njem. Da ne bi bili zaradi njenih višjih zakonov preveč žalostni, nas narava z jesenskim ognjemetom barv spomni na prerod, ki ga bo že čez nekaj mesecev prinesla pomlad.

Mesta so temačna že prej. Ulice so hladne in sive, zatekamo se domov ali v kavarne, kjer si toplino pričaramo s skodelico vroče čokolade. Čakamo na svetlobo božičnih in novoletnih praznikov, a je do takrat še nekaj časa, ki ga vsaj nemška prestolnica premaguje s Festivalom luči. Skupaj z akcijo Razsvetljeni Berlin domačinom in turistom kažejo znamenite zgradbe v dobesedno novi luči, umetni žarki na novo barvajo Brandenburška vrata, se na Alexanderplatzu dvigujejo po televizijskem stolpu in poigravajo z mimoidočimi pred mestno hišo Schöneberg, z Leipziškega trga se v nebo dviga tridimenzionalna svetleča maska.

Tako kot številna mesta na severu Evrope je tudi Berlin obseden s svetlobo, ki je ima poleti obilico pozno v noč, pozimi pa le malo. Številni mestni predeli v svojem imenu nosijo luč: Lichterfelde, Lichtenrade, Hellersdorf. Nič čudnega, če Berlinčani že desetletje vsako jesen slavijo festival luči, letos ob glasbi Paula van Dyka z naslovom – kaj pa drugega? – Luč. Ob njej je lahko plesati skupaj z žarki, ki znane zgradbe spreminjajo v pravljice.

V nemški in evropski soseščini pa energijo spreminjajo v bombe, čolni z begunci se potapljajo kot papirnate ladjice s svečkami na reki Spree. Tisti, ki preživijo, silijo prav v Nemčijo, in dokler se na oblasti lahko ohranijo diktatorji in klavci, so tudi tukajšnje sanje o večni svetlobi le iluzija.