Dobro jutro: Lük, tünka, püta

Še posebno če ta dela preglavice v vsakdanjem življenju, a je v resnici tako preprosta, da za zmago zahteva manj časa kot jutranje umivanje zob. Tisto zadovoljstvo, ki ga prinese postavanje na osvojenem vrhu, pogledovanje na prestopljeno ciljno črto pa tudi samo pravilno naglašena ali izgovorjena beseda, pa tako že vsi poznamo. Zato si velja privoščiti še kakšno takšno zmago.

Danes bi se lahko vsi končno naučili izgovoriti glas ü. Brez strahu, da gre za kakšno vzhodno ali štajersko diverzijo v slovenskem glasoslovju! To je preprosto potreba današnjega časa, ki jo mnogi načrtno bojkotirajo z izgovori, da jim ta izgovorjava pač ne gre. Čeprav imamo vsi pravico biti leni, za takšno lenobo ni nikakršnega opravičila. Imena tujih mest in pokrajin, mnogi priimki in imena svetovnih pa tudi naših domačih poznancev in še imena nekaj slovenskih dobrot za povrhu, če že hočete, zvenijo s pravim ü-jem verodostojno in kažejo spoštovanje govorca do imenovanega. Pačenje pa, nasprotno, zaničevanje, imenovanje in omenjanje vnemar. Ker je ü planetarni glas, in ne posebnost neke zakotne štajerske fare in njenega pojočega narečja, (bi) mora(l) biti v vsakem fonološkem inventarju posameznika enakopravno z drugimi glasovi spravljen na svoje stalno mesto in uporabljan povsod tam, kamor so ga mnogi jeziki postavili.

Od jutri bi lahko vsi omenjali dornavski lük, si privoščili dober grižljaj iz tünke, pravilno izgovarjali nekatere priimke, potovali v München pa tudi občudovali Dürerjeva dela, se spomnili Atatürka, si morda oprtali tudi püto za nošenje grozdja. Samo o zapostavljenem glasu govorimo. Črkarsko vojno prepuščamo drugim.