Tiskane izdaje
Listopad, so južni Slovani lepo opisali dogajanje v desetem mesecu leta. Ptice pevke, tiste, ki z jatami niso zajadrale na jug, pritajeno iščejo zavetje, ko sonce hladno zdrsne proti obzorju, veter vse glasneje zvija veje brezam in lipam, trepetlikam in jesenom, da ječijo v gosti, vlažni mrak z dolgimi vzdihi. Zjutraj je pod krošnjami vse polno listja, ki ga nasilen jesenski pometač klati z vejic, se nekaj časa igra s šelestečimi vrtinci kot mačka z mišjo, potem pa jih z nevidnimi, dolgimi potegi pomete pod preproge trat, v grmovje, z bregov v potoke.
Ob razliki med celino, celo tisto majhno zaplato, kolikor je objemajo slovenske meje, in obalo Sredozemskega morja, celo tistim ozkim jezikom, ki med ravnicami Italije in čermi Hrvaške sega visoko pod Alpe, se v tem mesecu najbolj ježi koža. Ko se pod Snežnikom in na notranjskih planotah jutranja rosa že spreminja v kristale slane, samo nekoliko južneje še toplo slano morje krotko plivka ob opustelih obalah.
Spodobi se, da je slovo od poletja, dolgih dni in kratkih, dehtečih noči, radoživo. Za otrplo žalost bo čas takrat, ko bo pod nogami škripalo.
Še zadnji skok v morje, še zadnji častni krog med valovi, s pogledom na listopadne griče v ozadju.
Voda je še mlačna, pa že ravno prav hladna, da se po mokri jesenski promenadi pritihotapijo k obali kot meglice beli, želatinasti klobučki, s fantastičnimi barvnimi okraski. Kot modni dodatki francoskih kurtizan. Meduze imajo raje jesensko in zimsko morje. Med previdnimi zamahi med prsti tu in tam zrsne mehka, želatinasta živalca. Na obali med belimi kamni stikajo redki kopalci. Ko pridejo iz vode, imajo kurjo kožo in sonce jih zlepa ne osuši. Še za dne, ko bi pred mesecem dni pripekalo, se odpravijo med hiše in srebrnkasto planjavo do prihodnje pomladi prepustijo pravim prebivalcem.
