Dobro jutro: Mehki čas

Opazujemo svet? Vidimo prav, ko pravimo, da ga gledamo? Nas sploh zanima, kakšen je v resnici? Je v njem toliko disharmonije?

Vtis je drugačen, toda čas, v katerem živimo, je nežnejši kot kdaj prej. Francoski filozof in akademik Michel Serres ga v svojem novem eseju Darwin, Bonaparte in samaritan: filozofija zgodovine poimenuje mehka doba. (Na Zahodu in še marsikje) traja že od konca druge svetovne vojne in še nikdar ni bila tako dolga: v zgodovini človeštva je vojna vedno preglasila mir. Kot človekova večna spremljevalka je rada preštevala trupla, to potrdi vsako potovanje skozi časovni stroj.

Francoski intelektualec je pred nedavnim v Montpellieru opozoril na nekatera zanimiva dejstva: »V dobi od leta 3500 pred Kristusovim rojstvom pa vse do leta 1800 je bilo človeštvo v vojni kar 93 odstotkov časa.« »Džingiskan je iztrebil četrtino tedanjega človeštva.« »Tudi 'manjši' konflikti na Kitajskem so zahtevali po 15 milijonov žrtev.« ...

Vojna je pač motor človeštva, in to zato, ker ga »poganjajo spomini«. Konflikti so vedno spominjanje, mir je pozaba, sreča nima (trdoživih) korenin. In ker je treba verjeti sodobni statistiki, smo zdaj res rojeni pod precej srečnejšimi zvezdami, kot so bili kdajkoli prej naši predniki: neprimerljivo več ljudi kot med ropotanjem orožja ali zaradi terorizma prehitro sklene svojo življenjsko pot zaradi onesnaženosti okolja, ali nalezljivih bolezni, ali prometnih nesreč, ali celo samomora. Več kot v vojni jih nesrečno umre celo zaradi kačjega pika ali tudi zaradi uživanja mesa. Verjetnost, da bi človek končal kot žrtev terorizma je menda ena proti 116 milijonom, kar je kar 250.000-krat manj od možnosti, da ga usodno pokonča rak.

Dejstva imajo velikokrat ponesrečeno lastnost, da niso prepričljiva, še drugače, lahko so nemočna. Ko zaropota nasilna spremljava, nihče več ne sliši, da številni srečniki živimo v dobi nežnih glasov.