Tiskane izdaje
O čem govorimo, ko govorimo o urbani modi ... Govorimo o vrtu, vrtičku, gredicah, loncih, koritih, iz katerih več ne buhtijo pelargonije, dalije ali fuksije, ampak se šopirijo močni jajčevci, proti soncu se vijejo stebla fižola, po zemlji pa divje plazijo kumare.
Ni več pomembno, kakšen avtomobil voziš po mestu in v kakšno fasado si odel svojo hišo. Pomembno je, da si pridelal domačo zelenjavo. Da ima tvoja solata veliko in kompaktno glavo, da je korenje debelo, okusno in da v zemljici raste vsaj ena avtohtona slovenska vrsta. »Tvoje« zelenjave! Mesta so se potopila v samopreskrbo in samopreskrbujemo, če se le da, se vsi.
Angleške travice smo preuredili v gredico, namesto klopce imamo visoke grede, iz starih gajbic smo si zgradili horizontalne vrtove, dvorišča ozelenili, gverilsko se zdaj počasi širimo še na strehe in stene, da o balkonih ne govorimo. Tam, kjer so še včeraj ponosno rastli pušpani in se vile vrtnice burbonke, tam, kjer smo tako picajzlasto obrezovali okrasna drevesca, grmičke in pulili plevel, zdaj zremo v svoje zelenjavno kraljestvo. Ne potrebujemo talenta, časa, denarja. Še zaplate zemlje pravzaprav ni treba imeti, da se kvalificiraš kot urbani vrtnar.
Vsi smo zdaj vrtičkarji. Po svetu ocenjujejo, da je kar 15 odstotkov hrane pridelane v urbanih središčih. In kaj šele bo! To je zdaj mestni hobi, popoldanska tezga. Naši izleti so postale vrtnarije, naši novi prijatelji pa prodajalci, ki o tem kaj vedo. Kako naj posadim paradižnik, da ga ne bo naselila plesen? Zakaj mi je predvčerajšnja sadika porumenela? Kaj je to zastirka? Medtem ko se naprednejši med nami že spoznajo na vpliv kozmičnih konstalacij na rast rastlin, začetniki sledimo stari kmečki modrosti: počakaj ledene može in Zofko, potem pa mirno začni. Natanko pred tednom dni smo odprli sezono. Prostodušni in veseli kot otroci, ki so prišli na igrišče in splezali na nova igrala.
