Dobro jutro: »Mimobežnica«

Kaj gre mimo in koga vse zgrešimo ali preslišimo, ko zremo v telefon, tablico, v zaslon torej, tudi takrat, ko to ni eksistencialno nujno?

Hoteli bi biti na tekočem, nenehno na tekočem, kar ni presenetljivo, saj je čas (digitalne) pretočnosti, ko se zdi, da skozi življenje vse manj hodimo, ampak bolj kot ne na njem predvsem še deskamo.

Na spletnih valovih nas odnaša od informacije do informacije, resnične in lažne, od podobe do podobe, pristne in popravljene, skoraj vse bi hoteli vedeti tudi o najbolj oddaljenem svetu, ga brati na zaslonih in modrovati o njem. Utvara je strašna, kadar človek verjame, da skozi presejane hitre novice, ki jih hiti analizirati in obsedeno komentirati še sam, najbolje razume čas, svojega in širšega: verjetno se le vse bolj odmika od sebe in predvsem od bližnjih.

Vem, tudi to je zdaj že stara lajna, a moramo lajnati o resničnem, da se ne bi – posebno naši otroci – izgubili v prividih. Treba se je vaditi v harmoniji, v pravih dotikih, pogovorih, pogledih in nasmehih, v ustvarjalnosti, v trenutkih zase in za drage, a tudi v srečevanjih z drugimi, v osredotočenosti na bistveno; in jedro so altruizem, solidarnost, empatija. Da, življenjska higiena je pomembna, piše Joël de Rosnay, francoski znanstvenik in avtor več let stare knjige Deskati na življenju. Spet in spet jo kaže vzeti v roke.

Pisec Surfer la vie verjame v surf, v resnično desko v času sodobne fluidnosti, v valove, ki jih povzroča življenje. Pravi deskar se jih ne boji, ampak uporablja svojo moč, uživa na morju in med tem izziva še sebe. Tudi deskati na življenju pomeni znati fizično »izkoristiti trenutek in uživati v njem, prisluhniti svojemu okolju, napredovati, v realnem času ovrednotiti rezultate svojega početja in se prilagajati nepredvidljivemu«. Tudi nepredvidljivim valovom.

Za kaj vse se prikrajšamo, ko nas po nepotrebnem obsede in odnese zaslon?