Tiskane izdaje
Pojedel bi nekaj domačega, se mi je onega dne motalo po glavi. Nekaj, kar ima v teh krajih vsaj nekaj tradicije, hkrati pa sodobnemu človeku, obremenjenemu s poklicnimi obveznostmi in pomanjkanjem časa, omogoča, da kuharsko akrobacijo dokonča v razumnem času.
Na trgovski polici sem našel manjšo vrečko, v kateri so bile shranjene sestavine za hribovsko interpretacijo mediteranske mineštre. Na vrečki je pisalo alpska mineštra. Ali nekaj podobnega. Sestavine so bile prijetno pisane. Raznobarvni fižolčki, oranžna leča, zelena zrna dehidriranega graha, vmes je bilo še nekaj dišavnic, da se človek, obremenjen s poklicnimi obveznostmi, pred prihodom za štedilnik ne bi po nepotrebnem mučil z iskanjem eksotičnih, a prepotrebnih sestavin za gorsko mineštro.
Kar mora človek ob tako skrbno sestavljeni vrečki narediti, je le to, da v pisker zmeče še manjkajoče sveže sestavine. In nekaj testenin.
Obetala se je prava požrtija, temelječa na avtohtonih alpsko-meditaranski stročnicah. Okus tradicije, skratka.
A poklicna deformacija mi ni dala miru. Drobni tisk. Kaj piše v drobnem tisku? Drobni tisk je načelno nekaj dolgočasnega, a obstajajo trenutki, ko je bralec drobnega tiska bogato nagrajen z globino spoznanja. Na vrečko hribovske mineštre so nalepili etiketo z drobnim tiskom. Etiketa je poročala o energetski vrednosti zbranih sestavin, zagotavljala je, da v vrečki ni arašidov, škampov in drugih alergenov, hkrati pa je poročala tudi o izvoru sestavin.
Med pozornim branjem sem pričakoval, da bo geografska sestava zbranih stročnic vseslovenska. Recimo, da bodo fižolčki izpod Karavank, leča izpod Julijcev, za dehidrirani grah pa sem nekako domneval, da bo bolj kamniško-savinjske sorte. A geografsko razkošje je občutno presegalo moja pričakovanja. Grah je bil iz Azije, leča iz Argentine, fižolčki pa so bili kanadsko-mediteranskega izvora. Ena mineštra, štiri celine. Tradicionalno, bio in globalno.
