Dobro jutro: Misija vrane

Cankarjev dom bi zadnje čase lahko zamenjali za kakšen jurski park. Stojite pred razsvetljenimi vrati, okoli vas tema, nikjer nikogar, z vrha pa se sliši strašno hripajoče dretje. Pričakuješ najmanj kopijo dinozavra v glavnem preddverju stavbe ali vsaj kakšno sodobno instalacijo. Toda vzrok nenavadnega zvoka je veliko bolj preprost in spada še med poletne zgodbe, ko so platane za Kidričevim spomenikom okupirali novi prebivalci – vrane. Menda so jih spodili iz parka ob parlamentu in so si našle nov dom v bogatih krošnjah parka, ki naj bi bil ostanek Zoisovih vrtov. Ne samo da so te vrane predirljivo krakale in jih ni bilo mogoče poslušati, bio nesnaga pod drevesi je bila takšna, da se je vodstvo največje kulturne hiše v državi odločilo problem povsem kulturno rešiti.

Naročili so čistilni servis in vsako jutro navsezgodaj je pod košatimi krošnjami zapel strojček. Toda dan je rodil novo jutro in spet večer in tako ni šlo več naprej. Direktor je stopil v stik z ornitologi. Ti so vedeli povedati, da vrana ni navaden ptič, ki bi ga splašili in bi odletel. Je visoko inteligentna, predrzna, včasih napadalna in za povrhu še radovedna žival, ki se na vsem svetu boji le nečesa – ptice ujede. Rečeno storjeno, javni zavod je naročil ujede. Ne pravih, pač pa zvočne plašilce, ki oponašajo vranino največjo sovražnico. Najprej je sicer alarm prestrašil sosede in so morali ujede izklopiti, a se je jata dvestotih ptičev mirno vrnila v svoje domovanje ob Prešernovi. Potem so vajo ponovili in jo občasno še vedno ponavljajo vsakih nekaj dni. Misija je bila uspešna, pravijo v CD, kam so vrane odletele, pa ne ve nihče.

Včasih vran nismo videli, smo pa o njih brali, prepevali pesmi, iz njihove narave kovali človeške modrosti in si zastavljali uganke ... Vsi vemo, da vrana vrani ne izkljuje oči in da se lačna vrana ne zmeni za strašilo. Na vprašanje, koliko vran obsedi, ko puška poči, je znal odgovoriti vsak petletnik. A zdaj je dobilo svoj drugi del: in koliko jih prileti nazaj?