Dobro jutro: Misli v mrazu

Znanje je pomembno in nas vodi naprej, a so naša življenja v resnici določena šele, ko znanje izgine.

Objavljeno
16. marec 2018 21.19
fortic/riksa
Barbara Kramžar, Berlin
Barbara Kramžar, Berlin
Tu na severu je spet pritisnila zima, čeprav bi morale že skoraj cveteti češnje. Že vemo, ta konec tedna se bomo s knjigo v roki zavalili na kavč ter si zvečer morda izbrali še film in nič nas ne bo pekla vest, saj se v takšnem vremenu res ni mogoče lotiti ničesar! Ni se smiselno peljati kam, kjer nas bo zeblo in si bomo želeli le domov. Dan za lenobo, torej, in za varnost.

A smo sinoči poslušali razlagalce idej, vrednih širjenja, in eden od govornikov je bil britansko-ameriški pisatelj Pico Iyer. Opisal je izlet z rikšo v Burmi pred mnogimi leti, po katerem ga je mladi voznik povabil domov in se je pisatelj med vožnjo po revnih predelih že prestrašil, da ga želi zvabiti v samotno ulico, ga oropati ali še kaj hujšega. A je voznik rikše v svoji revni koči izpod postelje izvlekel škatlo s pismi ljudi, ki jih je vozil in s katerimi je našel dovolj človeškega stika, da so mu pisali, ko so se vrnili domov. Oči so se mu svetile bolj kot nekomu, ki je našel bisere ali zlatnike.

Ljudje si želimo zakoreninjenosti, a je za nas upanje le takrat, ko nismo, je verjel ameriški pisatelj in filozof Ralph Waldo Emerson, Pico Iyer pa se je iz tistega srečanja naučil resničnega smisla potovanja: odhod nekam, kamor ne načrtujemo, kamor se celo bojimo iti. »Doma je nevarno lahko domnevati, da imamo nadzor nad vsem, zunaj v svetu se vsak trenutek zavedamo, da ga nimamo in da vsega tudi ni mogoče razumeti.« Znanje je pomembno in nas vodi naprej, a so naša življenja v resnici določena šele, ko znanje izgine. »Zaljubite se, izgubite prijatelja, luči ugasnejo. Ko ste popolnoma izgubljeni ali vznemirjeni, odkrijete, kdo v resnici ste.« Nasprotje znanja ni vedno neznanje, lahko so čudenje, skrivnost, priložnosti.

Rikš tu na severu ni, treba bo najti kakšno drugo prevozno sredstvo.