Dobro jutro: Mišmaš

Kot beremo, postajajo galerije prizorišče koncertov ter rave zabav. Vodilna na tem področju je losangeleška galerija The Broad, ki jo je pred dvema letoma postavil milijarderski zakonski par Broad in s tem poskusil revitalizirati enega od sterilnih in zapuščenih mestnih predelov. Čeprav sta ga napolnila z deli vizualnih zvezdnikov, kot so Andy Warhol, Jeff Koons, Robert Therrien, Damien Hirst, Cy Twombly, Cindy Sherman in Takashi Murakami, obisk ni ravno množičen. Vodstvo galerije zato zdaj preizkuša najrazličnejše recepte, da bi animirali občinstvo.

Učinek pa ni ravno optimalen. Po analizah se le zanemarljiv odstotek zabave željnih sprehodi še po galeriji, medtem ko druge zanimata le glasba in ples. Poleg tega se je zadeva izkazala za zelo motečo za »klasične« obiskovalce, ki si zatiskajo ušesa, ko si poskušajo kolikor toliko zbrano ogledati slike, kipe in instalacije. Kljub temu se je trend že razširil drugod po ZDA in tudi Evropi.

Muzeji in galerije pa nikakor niso edini, ki poskušajo najti nov model, to se dogaja vsem kulturnim in tudi izobraževalnim institucijam. Vključno s knjižnicami in čitalnicami. Ker tam sedi vse manj ljudi, strmo pa se zmanjšuje tudi izposoja klasične tiskane knjige, naj bi tudi knjižnice postale nekakšni družabni centri – če bi kdo polistal po kakšni knjigi, pa toliko bolje. Nastajajo vedno nove študije, kako take institucije narediti zanimive za nove generacije, kar ni nujno slabo, vendar se zdi, da gre predvsem za nedomišljene domislice, s katerimi bodo odgnali še tiste redke, ki jih zanima predvsem vsebina, ne oblika, medtem ko bo novih vedoželjnežev le malo ali nič. Kakorkoli že, hočeš nočeš se bo treba sprijazniti s tem, da se časi spreminjajo in da bodo nekatere institucije izbrisane. Res pa ni nobene potrebe, da z nerazumljivimi potezami take procese še pospešujemo.