Dobro jutro: Mona Liza in Brdar

Srečam ga, vedno naključno, vsakič samo za hip, in vsakič se nekaj zgodi. Tako mimogrede mi Jakov Brdar pove en drobec zgodbe, se obrne in izgine. Še vedno se nisva dogovorila za intervju, vmes je v eni najlepših manierističnih cerkva Santa Maria presso San Satiro, blizu milanske stolnice razstavljal svojo bronasto skulpturo Kristusa, zdaj ga vabijo, da bi razstavljal pred milansko Scalo. A noče govoriti o tem. »Ker tako zelo ljubiš Pariz ... ti bom raje povedal mojo najlepšo pariško zgodbo,« pravi in oči se mu lesketajo.

Bilo je v sedemdesetih letih, sedel je v baru v Louvru, ko je pristopila: »Oprostite, v katerem delu je da Vincijeva Monaliza?« »Najprej sem mislil, da sanjam. Pred mano je stala ženska, ki je bila na las podobna Giocondi, kot bi stopila iz da Vincijevega platna. Najprej sva se samo gledala, potem sem pustil svojo kavo in vstal. Jaz vas bom odpeljal tja.« Pred sliko se je kot vedno drenjala množica. Stala sta tam drug ob drugem in on je s kotičkom očesa primerjal obe, dokler ni neka gospa iz množice kriknila: Neverjetno, Mona Liza in da Vinci! Ljudje so se začeli ozirati k nama. Bil je nadrealističen prizor. »Šele pozneje sem pomislil, da sem ji bil morda všeč. Morala je vendar vedeti, da je tako podobna Mona Lizi. Maite Sabato ji je bilo ime. Španka, divja, zaljubil sem se na smrt. Dogovorila sva se za naslednji randevu. V isti kavarni v Louvru. Prišel sem prvi, v žepu sem imel enajst frankov, tega se natančno spomnim. Naročil sem kavo in upal, da bo ona naročila isto. Ona je naročila, ne spomnim se več kaj, vem samo, da nisem imel dovolj. Pred natakarjem sem nerodno vlekel zmečkane franke iz žepa, ko mu je v očeh nekaj zablisnilo: »Brate, pa ti si naš, je nenadoma rekel. Tu ne bomo malenkostni. Vzel je denar in pokimal obema.«

In potem? vprašam. Kaj se je zgodilo z njo? »Ni važno. Vedno bova imela Pariz,« zamomlja v brado in se že obrne, pomaha in odhaja v svoje svetove z novimi idejami v svoji glavi.