Tiskane izdaje
V narodnem parku Shiniuzai v pokrajini Hunan so odprli viseči most, katerega tla so sestavljena iz steklenih plošč. Med hojo po njem gledajo navzdol samo najpogumnejši, kajti skozi steklo se odpira pogled v kanjon, globok 180 metrov. Le redkokdo ostane povsem ravnodušen, ko prispe na polovico te 300 metrov dolge poti. Zdi se, kot da bi bil to most čez vznemirljivo iluzijo. In ko se človek znajde nekje nad praznino, ki ga odreja s preprostim zakonom gravitacije, je vse, kar lahko občuti, strah. Včasih celo panika.
Poimenovali so ga Most pogumnih, čeprav je vprašanje, kje naj bi bil tukaj pogum, ko sploh ni nikakršne nevarnosti, saj so steklene plošče trdnejše od betonskih, z rokama pa se je mogoče oprijemati jeklene ograje.
Nevarnost je vedno nekje v glavi. Če bi stekleni most prebarvali, da ne bi bil prozoren, bi se ljudje na njem počutili varni. Varnost je vedno iluzija. Takšen je tudi čas, v katerem živimo. Kot stekleni most, ki povezuje preteklost in prihodnost. Sedanjost se nam kaže kot brezno pod nogami, smrtonosno lepo in grozljivo strašno. Ko za hip zapremo oči, ugasnemo televizor, ko se odločimo, da ne bomo gledali navzdol, spoznamo, da imamo pod nogami trdna tla. Pa četudi so ta steklena.
Ko se poglobimo v naravo brezna, nas prevzame strah. Včasih sami sebe prepričamo, da ne bomo padli, pa vendar, kaj če se globina vzpne navzgor, da bi nas pogoltnila? Dovolj je, da skozi debelo steklo pogledamo v stvarnost, ki jo moramo prehoditi, in že nam preplašena domišljija uniči razum ter pomeša možgane in drobovje.
Ko končno prečkamo most, se počutimo, kot da smo premagali demona, ki mirno spi na dnu kanjona. Morda celo ne obstaja. Razen v naši glavi. In v našem pogumu, da ga preskočimo in sami sebe prepričamo, da smo na varnem … vse dokler ne dojamemo, da živimo v svetu lomljivega stekla.
