Dobro jutro: Mravlje

Parkovni mojster je skupaj s še dvema pomočnikoma garal ves dan, od devete zjutraj do šeste zvečer. Na vrtu so iz zemlje pobrali dva kubika kamnov, zemljo prefrezali, vanjo zamešali šoto, gnojilo, najboljše travno seme, vse skupaj pregrabili in povaljali s težkim valjarjem, potem vse še dodobra zalili, izdali več kot pošten račun in odšli.

Ampak že naslednje jutro – ojoj – mravlje. Ne tri, ne en bataljon, ampak vsaj sedem divizij. Vsaka: rjava, črna, majhna, velika, suha, debeloglava ..., vsaka je nosila eno seme, večje od nje. Od dveh milijonov 345.000 in 277 razsutih semen je večina »potovala« v vse smeri. Panika! Najprej sem stresel kilogram sladkorja in še nekaj kilogramov otrobov, kot mi je svetoval kontrabrvinški general. Ampak, mravlje so se požvižgale na sladico. Popoldne v aprilu so imele že velike kupe ozimnice ob svojih mravljiščih. Po grobi oceni je okoli 12.413 mravelj v prvem dnevu znosilo skoraj 357.667 najboljših semenk na vse vidne in manj vidne konce nesojenega travnika. Drugega dne sem kupil strup in po pol ure trosenja sam zaznal tiste simptome, ki bi se morali začeti kazati pri mravljah. Čudežno sem preživel in morda pomoril dva ali tri tisoč brvincev, toda po drugi strani je na plan prilezlo še pet ali šest tisoč novih, še aktivnejših in spočitih rezervistov.

Po desetih dneh spopadov je vzklilo nekaj travic. Obupal sem z grenkim spoznanjem, da je 15.900 trmastih mravelj močnejših in pametnejših od enega človeškega bitja. Pomislite, kaj vse bi lahko naredili ljudje, če bi bili samo pol tako organizirani in pridni. Če jim njihovi generali ne bi trošili energije za Sizifova opravila. Preden se naslednjo pomlad spet lotim sejanja, bom razpisal dopolnilno politično izobraževanje o parlamentarni demokraciji za – mravlje. Še zmeraj so premalo politično izobražene, premalo demokratično osvobojene. In tu se začenja nesreča vseh nesrečnih travnikov.