Dobro jutro: Navidezni globalizem

Menda živimo v zelo raznovrstnem in raznobarvnem svetu, vendar se to v vsakdanjem življenju pravzaprav kaže zelo skromno. Ali se nam samo zdi, da – z zelo redkimi izjemami – vse radijske postaje predvajajo bolj ali manj identično glasbo oziroma da se nekaj deset trenutno najpopularnejših skladb predvaja katerokoli frekvenco pač izberemo? Enako velja za filmski in dokumentarni izbor v drugih elektronskih medijih in tudi za novice. Se res vse, kar je pomembnega, dogaja samo v nekaj izbranih državah ali gre zgolj za novinarsko rutino in se v ponudbi znajde zgolj to, kar je navidez najbolj udarno?

Zadnjič je bil v televizijskem dnevniku kratek prispevek v češčini, kar je bila, pa četudi je šlo, žalibog, za delovno nesrečo, prava osvežitev, končno nekaj blagozvočnega češkega žlobudranja. Z veseljem bi človek kdaj prisluhnil tudi kakšnemu poljskemu, romunskemu in bolgarskemu prispevku, četudi ne bi šlo za kakšno eksluzivno politično novico ali eksces in tudi njihova glasbena produkcija verjetno ni popolnoma brez vrednosti. In tu so še imenitne, vendar skoraj povsem prezrte filmske produkcije, na primer indijska, argentinska ali južnokorejska, še posebno filmi zadnjih so vrhunski, in to v vseh zvrsteh in žanrih.

Globalizem ima zelo negativno oznako, vsi ga povezujejo samo s spornim političnim in gospodarskim ekspanzionizmom, vendar bi se nekaj pristnega globalizma še kako prileglo. Niti ni nujno, da so v igri samo daljne eksotične destinacije, tudi radij prepoznavnosti tujih okolij nekaj sto kilometrov naokoli bi bil zelo dobrodošel, da se monopol vsebin vsaj nekoliko razrahlja. In da ne bomo imeli samo občutka lažnega svetovljanstva, ko na medmrežju lovimo novice, glasbo, filme, modo, tehnologijo in kulinariko ... Mimogrede, ali veste, kdo je trenutna princesa jazza? Aziza Mustafa Zadeh iz Azarbajdžana.