Tiskane izdaje
Slovenski rokometaši so si nadeli bronasto kolajno zlatega leska. Z njimi se veseli vsa Slovenija. A mene sta enako, če ne celo kanček bolj, navdušili navijačici, ki sta vsakič, ko so hrvaški napadalci organizirali napad, začeli glasno spodbujati naše fante.
Sama sem tekmo preživela v prepričanju, da je bila ena sama. Še dobro, da je šla v Pariz, sem pomislila. Ob vnovičnem gledanju epskega dvoboja pa sem sčasoma le razločila dva glasova. Enega malo višjega in enega malo nižjega.
Nekaterim sta šli na živce. Na twitterju so celo pozvali komentatorja v kabini, naj ju utišata. Družbena omrežja so bila tudi sicer pomemben vir informacij za vse, ki jih je hitra igra preveč vznemirjala, da bi jo lahko spremljali v neposrednem prenosu. Ker se ni začelo najbolje, smo lahko prebrali tudi veliko težkih besed na račun rokometašev. S kavča je vse jasno: kdaj se je treba pognati naprej, komu je treba podati žogo in kdaj je treba nahruliti sodnika. S kavča ni težko spodbujati Petra Prevca, ko mu gre dobro, in nanj pozabiti, ko mu gre slabše kot lani. Kdor športne prireditve spremlja s kavča, tudi dobro ve, kako je zjutraj vstati in se odpraviti na trening, ko te zebe, ko si utrujen, ko je zunaj mraz ali pa imaš težave. Na kavč komentatorje smo se navadili, tako kot smo se navadili na množico anonimnežev, ki so v družbenih omrežjih prepoznali izjemno priložnost, da negativno energijo prenesejo v najširši prostor.
Šele navijačici sta nas spomnili, da je smisel navijanja v tem spodbujanju – tudi ali predvsem takrat, ko športnikom ne gre najbolje. Samo v tem primeru si navijači upravičeno prislužimo prestižni naslov dodatnega igralca.
Hvala, punci! Brez vaju bi se tekma verjetno končala enako, prav gotovo pa bi bila bistveno manj zgodovinska. Spomnili sta nas, da je takrat, ko nimaš kaj pametnega, lepega, dobrega in prijaznega povedati, bolje molčati. Spomnili sta nas, da upanje nikoli ne sme umreti.
