Tiskane izdaje
Ves čas pletemo zgodbe. Zato (upodobljena) pipa ni pipa, in – od nekdaj je tako z varljivostjo podob – tudi volilna skrinjica, prav tako taka, ki jo je mogoče vzeti v roke, ni le skrinjica. Vsaj tiste, v katere so 1. oktobra lani svoje referendumske glasove spuščali katalonski volivci, niso navadne plastične škatle. Nasprotno, postale so mit – in zato prodajni hit. Pa ne mislim na pomanjšane različice, ki jih poskušajo spraviti v promet prodajalci cenene robe na Rambli v Barceloni, ampak na knjigo Operació Urnes; govori o neverjetni 25-dnevni jesenski odisejadi volilnih skrinjic iz Kitajske. Ob praznikih je bila ena pogostejših daril.
Dva katalonska novinarja iz dnevnika Ara sta opisala skrivno, 9600 kilometrov dolgo pot volilnih skrinjic, ki jih, kot je vztrajala španska stran, »ne bi smelo biti«, ker ne bi smelo biti katalonskega referenduma o neodvisnosti. Da ni bilo zasežena niti ena med njimi, je poseben čudež – kajti zagrizenost Madrida, da prepreči glasovanje, je bila velika. Je čudež, ki kaže, v koliko anonimne solidarnosti se lahko povežejo ljudje; če znajo molčati kot grob.
Najprej je denar za sestavljive skrinjice odštel darežljivi anonimnež. Nato so jih 10.000 iz Kitajske na ladjah prepeljali v Francijo in jih poskrili v vasici Elne tik ob meji. Vas je za Katalonce srčno pomembna, kajti med letoma 1939 in 1944 so se v tamkajšnjo porodnišnico zatekale številne nosečnice, prebegle pred frankizmom.
Iz Elne so skrinjice nato nekaj dni pred referendumom skrivaj prepeljali čez francosko mejo, kjer so jih v vednosti majhnega števila Kataloncev poskrili po domovih, v avtomobilskih prtljažnikih, po šolah, na najbolj nenavadnih mestih. Operacija je bila tajna, uporniška in končala se je uspešno – za Barcelono (ki je šele pozneje zabredla v osamosvojitveno polomijo). Za preslepljeni Madrid pa ... – o njem pove, kako v resnici slabo pozna tisto, česar noče niti v sanjah izpustiti iz rok. Tudi skrinjica ni (le) skrinjica.
