Dobro jutro: Netresk

Temu krepkemu in žilavemu možu je narava v enem samem jutru z mrzlimi zobmi pojedla skoraj ves letošnji kruh.

Objavljeno
25. april 2017 20.13
pojbič Pozeble trte in orehi v Radgonsko - Kapelskih goricah v soboto, 22. aprila
Franc Milošič
Franc Milošič
Na vrhu vinograda sem ga našel vsega potrtega. Med prsti je mečkal nekaj zelenkastega. Raje kot vse na svetu bi bil izrekel kaj, kar bi se izognilo včerajšnjemu premrzlemu jutru, a šele v takem položaju človek spozna, kako plitev je njegov slovar, ko gre zares. Okleščen na nekaj osnovnih pojmov, med katerimi celo vsakdanji pozdrav zveni kakor tujka. Bil sem prepričan, da mečka pozebli mladi poganjek muškata ali traminca, ki njegovim vinom odmerjata pitnost in posebnost. Vinske trte okoli njega so cunjasto povešale večino svojih mladic in se že začele hrustljavo sušiti. Samo pogledal je proti meni, kar je bil pozdrav in ukaz, da sedem tja zraven.

V takih tihih trenutkih kraljuje samo nemoč. Ni je sile, ne boga in ne prijatelja, ki bi lahko dvignil te poganjke na rozgah in jih postavil v predvčerajšnji položaj, da bi tisto mlado nezgrešljivo zelenilo spet pognalo voljo v zgarane gospodarjeve roke. Niti besede ni, ki bi misel odgnala nekam vstran in se izognila popolni nebogljenosti.

Vinograd je glavni vir življenja njega in njegove družine. Pozebel jim je lani; letos pa spet. Daleč naokoli so vinogradi sivkasto opusteli, a tisti, ki obdelujejo le nekaj sto trt za lastno veselje ter steklenice vina zase in prijatelje, bodo že nekako nadoknadili letošnjo izgubo, saj niso življenjsko odvisni od tega pridelka. Temu krepkemu in žilavemu možu tu poleg mene pa je narava v enem samem jutru z mrzlimi zobmi pojedla skoraj ves letošnji kruh.

Vstal je in stegnil roko do zelenkastih rozet, ki so obkrožale deblo bližnje slive. Šele zdaj sem videl, da je mečkal liste netreska in da je segel po nove, ker so razpokane roke posrkale že ves sok iz prejšnjih. Spet jih je zmlel med prste: »Kako pa tem mraz ne pride do živega, saj so še bolj vodeni kot trsne mladice?« Prebila sva molk. »Kdo pa bi ti potem pred strelo varoval dom in prešo?« »No, vsaj to še stoji,« mu je odgnalo prvi košček obupa.