Tiskane izdaje
Gospod (recimo mu) Hans, vitalen poznosedemdesetletnik, je desetletja zahajal v isti kamp. Nihče več se ne spomni, kdaj je z ženo in kamperjem prvič zapustil svoj mrzli nemški dom in jo mahnil na jug. Vsi pa so vedeli povedati, da tako pač živi: vsako leto se pred tegobami let, posebno pa štirih hčera, za pol leta umakne v tople kraje. Nanje so ga vezala najlepša poletja. Pozno pomladi, dokler se južna obala ni čisto ogrela, in pozno jeseni, ko se je že ohlajala, pa je spotoma, najbrž se mu še ni dalo domov, nekaj tednov preživel še v Italiji.
Za gospoda Hansa je vedel ves kamp. Poznalo ga je staro in mlado, saj je tam zamenjal že vse parcele. Neutrudno je iskal »normalne« sosede, kakršen je bil sam: ki bi najeli dve parceli skupaj, eno za kamper z ženo in vso ropotijo, ki še spada h kampiranju, drugo pa za svoj mir in svojo počitniško prikolico. Skratka, gospod Hans je neutrudno iskal sosede, ki bi podnevi spali in drugim dali mir oziroma se zbudili le toliko, da bi z njim zvrnili kozarček ali dva, ponoči pa proučevali televizijske programe in se še pred sončnimi vzhodi vračali z zdrave jutranje rekreacije. A takih kar ni našel. Vsi so že kdaj doživeli, da jih je Hans prijavil zaradi kaljenja dnevnega miru ali pa kruto vrgel iz popoldanskega dremeža s predirljivim žvižgom ali celo tekom in vpitjem za prehitrimi vozniki skozi kamp. Dvajset na števcu in mlad smeh sta bila zanj že preveč.
Letos je Hans ostal sam. Žena, večno siva miška v njegovi senci, se je na plaži, ravno ko je v senčki praznil kozarčke, zgrudila. Ne bo je več na »njuno« obalo. Sosedje so rekli, da je nemški ratio ženo najprej odjavil. Saj to je evro na dan ... Nato so čakali, da se poslovi. Od njih in od žene. Namesto tega je pogrebni avto pripeljal žaro. Hans ni šel nikamor, sosedje pa so se čudili: »Dobro, ampak zdaj jo bo moral najbrž spet prijaviti ...«
