Tiskane izdaje
V velemestu naporni hrup sivine prebarva mir notranje beline, zato ni čudno, da se številni Parižani nenehno umikajo iz Pariza. Bežijo ob koncih tedna in v preturističnem avgustu jih v mestu ni; od nekdaj je tako.
Jug, sploh zdaj poleti, priteguje s strastjo zlate barve, sever z blagostjo zelene – in rož, ki se bohotijo v njej. Čudovita Normandija na francoskem severu je s svojo fascinantno obalo, s svojim ritmičnim plimovanjem in pejsaži neusahljiv izvir, h kateremu so med Cabourgom in Dieppom hodili slikat impresionisti. Je tudi vir številnih literarnih pisav, izjemen prostor kultiviranja očesa in duha. Vsakega človeka poboža pomirjajoče, kaj ne bi šele ustvarjalnega umetnika: zato je od nekdaj bujen vrt francoskih pisateljev, ne le tistih, ki so se v njem rodili, ampak še vseh, ki so ga, neredki med počitnicami, odkrili pozneje.
Med njimi so najlepša ali najmočnejša peresa: Corneille, Flaubert, Guy de Maupassant, Hugo, Chateaubriand, Proust ..., pa tudi Marguerite Duras, Françoise Sagan, Prévert in mnogi drugi, sodobniki prav tako; na primer Katherine Pancol.
Mogoče se je podati za njimi, denimo za Proustom v Cabourg v sloviti Grand Hôtel, nekaterim slediti kar v njihove (počitniške) domove, zdaj preurejene v muzeje, na stežaj odprte za široko javnost ali zanimive vsaj za tisto, ki rada bere. Le Clos Arsène Lupin v presunljivem Étretatu, kjer je slovitega gentlemana vlomilca v dogodivščine zapletal Maurice Leblanc, je zagotovo iskrivo brskanje po literarnem svetu.
Lupinu zlezeš pod kožo in izveš od »prevaranta s 47 identitetami«, da se, hehe, v pariškem Louvru množice sploh ne drenjajo pred pravo Mona Lizo, kajti originalna je tista, pred katero prav zdaj stojiš v njegovem normandijskem brlogu.
Banalen hrup velemesta krade človeku mir, v Normandiji, znani po jablanah, pa bogato rastejo tudi za umetnike zlata jabolka miru in ustvarjalnosti. Od nekdaj jih znajo obirati.
