Dobro jutro: Novinarska raca

Kam gredo umret race? Ne vem, razen za eno. Morda nikoli ne bomo izvedeli, kdaj je poginila in koliko časa je zmrznjena ležala ob ligustru na robu našega vrta. Domači so jo opazili dopoldne in mi takoj telefonirali: »V snegu pri kompostniku leži zmrznjena raca.« Martinovo je bilo že zdavnaj mimo, novo leto tudi, zato sem takoj razumel, da se ne pogovarjamo o pečenki. Samo to sem zato rekel: »Ne spuščajte mačke iz hiše.«

Potem sem začel vrteti telefonske številke. Zaman sem klical na dve, tri, ki sem jih izbrskal s spleta, s četrto sem imel več sreče. Da imamo na vrtu poginulo divjo raco, sem povedal, pa bi jo za vsak primer zaradi vesti o labodih s ptičjo gripo in racah brez gripe, ki so jih pomorili psi, za vsak primer rad prijavil.

Čez nekaj minut so me poklicali nazaj ter se pozanimali za moje ime in natančen naslov. Uro ali dve pozneje me je z vrta že klical moški, ki so ga poslali, da raco pobere in odpelje. Usmeril sem ga do nje. Popoldne me je doma pričakal natančno izpolnjen zapisnik o času in z natančnimi zemljepisnimi koordinatami o kraju odvzema ter s podatkom, da je šlo za en kos dva kilograma težke race mlakarice.

Pod večer, ko smo se domači zbrali, se je razvnela razprava, pravzaprav ugibanje, kaj da je ubogi rački bilo. Zakaj je prišla poginit prav na naš vrt, če pa nas race drugače nikoli ne obiščejo, saj je potok oddaljen več kot dvesto metrov? Spraševali smo se celo, ali nam je ni kdo podtaknil, da njemu ni treba telefonariti veterinarjem. Bomo sploh kdaj izvedeli, ali je umrla zaradi ptičje gripe, kakšne druge bolezni, ki kosi med racami prav tako kakor med drugimi živimi bitji? So jo pobrala visoka račja leta ali so jo v račja nebesa poklicale nizke nočne temperature?

»Nič,« sem poznavalsko končal razpravo, »gotovo pa ni bila novinarska raca. Tistih je največ poleti.«