Dobro jutro: Oblaki

Rojstni dnevi se razlikujejo na vsaj dva načina. Eni so takšni, da jih slavljenci obešajo na veliki zvon, drugi so skrivni in tihi. Ker tisti, ki praznujejo, odštevajo minule dneve, namesto da bi se veselili prihajajočih.

Pomlad praznuje na prvi način. Ne samo od takrat, ko na prvi pomladni dan praznujemo tudi svetovni dan poezije. Pomlad se rodi, ko dolžina dneva ujame zimsko razpotegnjene noči in sonce se prekobali čez ekvator nad severni del Zemlje. Tisti pod nami, pod južnim nebom, počasi tonejo v jesenske barve, tu zgoraj pa žarko rumeni cvetki lapuha, ki poženejo iz gole zemlje še pred srebrnožametnimi listi, z rumenimi socvetji obsute vejice drena in limonaste trobentice v suhi travi prvi živo obarvajo omrtvičeno pokrajino.

Pomladni dež dela čudeže. Ko med sončnimi žarki poškropi zemljo, pred našimi očmi oživijo drobceni grmički dišečih vijolic, pod skrivenčenimi vejami lesnik in jablan pa zažarijo spomladanski žafrani, z nežno prelivajočim se vijoličastim cvetnim odevalom na slokem vratu.

Svetovni dan meteorologije je 23. marca. Letos so mu strokovnjaki za vreme namenili poetično temo Razumevanje oblakov. Charles Baudelaire je pred približno sto petdesetimi leti napisal kratko pesem v prozi Tujec. Na vprašanje, koga najbolj ljubi, je tujec odgovoril: »Ljubim oblake ... oblake, ki romajo ... tam doli ... tam doli ... čudovite oblake.« Ne očeta, ne matere, ne domovine, ne zlata – oblake. Skoraj v istem času je indijanski poglavar Seattle ameriškega predsednika po ponudbi, naj proda plemensko zemljo, vprašal: »Kako je mogoče kupiti ali prodati modrino neba in toploto zemlje?« S poetično-filozofskim odgovorom o tem, da Zemlja ne pripada človeku, pač pa človek Zemlji, je postal nesmrten. Kot so nesmrtni oblaki, ki v svojih neulovljivih obrisih in z nepredvidljivim tovorom, ki je včasih blagor in drugič gorje, od zgoraj merijo naš čas. In tisto, kar se rojeva in mineva.