V umazanem zimskem popoldnevu je stopal po sivem pločniku. Hodil ni ne hitro niti počasi, ves temno oblečen in z rokami globoko v žepih, z rahlo sklonjeno glavo in s pogledom precej strumno naprej. Zazrt vase, v svoje misli jo je puščal za sabo, kakšna dva, morda tri metre je bil pred njo, pred deklico. Odrasel človek, oče, ima vedno kup skrbi, če ne kar zaresnih problemov ali celo hudih težav.
Po otroško nežno je drobencljala za njim. Ni hodila, ampak jo je bolj nosilo, ko mu je sledila na običajni poti iz šole domov. Saj vemo, kako majhne šolarčke, vse ljubke v barvitih oblačilih, »nosi« sem in tja pretežka torbica: malo jih nagne na levo, potem obrne na desno, neredko se jim, ker vidijo na tleh kaj vedno zanimivega, prekucne čez glavo, a ne telebnejo, ampak se v rahlem poskoku zravnajo in zatem pod pisanim bremenom zlagoma opotekajo naprej ..., vse dokler se spet kje ne zataknejo.
Čeprav skupaj, sta moški in otrok, stopala nekako čudno drug za drugim, ne da bi on kdaj postal, ne da bi se ozrl nazaj. In skoraj žalostno, skoraj boleče sta bila videti in slišati, ker sta hodila brez besed. Odrasli smo pogosto togotni in radi tiho, a otroci ne znajo molčati. Zato si je punčka pela sama pri sebi – in, hote ali nehote, držala razdaljo za njim: bilo je, kakor da bi bila povezana z nevidno vrvico.
Njuna skupna hoja narazen je trajala več metrov, vila se je več deset metrov, morda se je vlekla že dalj časa, potem pa ... Potem je moški očitno odmislil svoje misli, skrbi, probleme in težave – in se nenadoma obrnil. Postal je, zlagoma razvedril zamišljen obraz in ga raztegnil v lep nasmeh svojemu otroku. Počakal ga je in pobožal po glavici.
Potem sta z rokico v roki nadaljevala pot domov in potem so prišle besede. Potem se je zaslišalo preljubko čebljanje, klepetanje ..., potem se je vse zazdelo na svojem pravem mestu, na najlepšem mestu.













