Dobro jutro: Odrasli otrok

Celo veleblagovnico igrač bi lahko pretaknil, pa ne bi iz otroških oči zasijala tista žerjavica, s katero me je opekla triletna Katarina. Štiri okrogle paličice, nekaj tankih deščic, vse skupaj toplo in gladko obrušeno, sem ji zložil v preprosto igračo, ki povsem posnema predmet iz vsakdanjega življenja. V trenutku jo je uporabila za pravo stvar, ki ji je bila namenjena. Čeprav v resnici ni igrača, ampak pomanjšani del vsakdanjosti. Tisti večji original ima svoj nezgrešljivi namen in uporabnost, zahteva pa tudi vsakodnevno delo in urejanje. Tako kot tudi ta manjši, ki naj bi bil zdaj še igrača, je le pripomoček za privajanje in počasno vstopanje v svet odraslih. Z njim sem navihanki nakopal kar nekaj dela, ne da bi sama to zaslutila.

Šele po tisti žerjavici v njenih očeh sem se zavedel, da so tudi mene naučili delati s preprosto »zvijačo« – za igračo so mi dali prav tisto, kar so uporabljali sami. V Halozah smo večino stvari znosili v koših na hrbtu, da so se ličnate naramnice često globoko zajedale v ramena. Kaj je torej bila zame primernejša igrača, kakor pleten košek? Še vedno vem, kako ponosno sem ga nosil in se repenčil, koliko lahko spravim vanj in odnesem do doma. Majhne grablje, ki jih je naredil oče, so premagale vso silno poletno vročino ob sušenju sena. Leseni voziček je bilo mogoče uporabiti za vsemogoče »prevoze«, ko pa so mi našteli ravno prav let, sem dobil še malo motiko. Nikoli pa, na primer, majhne kose ali srpa, saj moraš za to res biti odrasel.

Tako sva s Katarino v resnici enaka otroka: ona bo gladila in postiljala tisto posteljico za eno od svojih punčk tako dolgo, da niti opazila ne bo, kdaj bo začela postiljati še svojo posteljo in kdaj posteljico svoje prave punčke. Jaz pa nisem opazil, kdaj sem oni košek zamenjal za velikega in težkega. Ko pa sem se zavedel, da je res težak, ga več ni bilo mogoče sneti. Le manj si nalagam vanj. In vse raje se igram s Katarino; »igre« s krepkimi odraslimi mi postajajo utrujajoče.