Dobro jutro: Olika

Ob vsesplošnem občutku katastrofičnosti in še bolj obupnih napovedih za prihodnost se zdi vprašanje olike in takta povsem nepomembno. Zakaj bi se vedli vljudno, če nam – tako nas vsaj prepričujejo takšne in drugačne novice – menda tako in tako preti kataklizma, zdaj velja slogan, da je treba čim več nagrabiti v najkrajšem času in da pri tem ni treba izbirati sredstev.

V resnici se bomo ljudje verjetno še kar dolgo potikali po Zemlji, zato se zdijo takšne navade zgolj priročen in hkrati tudi zelo prozoren izgovor. Nekatere raziskave namreč kažejo, da vse manj ljudi sledi klasičnim pravilom vljudnosti, pa najsi gre za prošnje, zahvale, pozdrave, rokovanje in vedenje pri mizi ali pa preklinjanje in brezobzirnost do drugih. Še bolj skrb vzbujajoči so podatki tovrstnih anket, da kar dve tretjini vprašanih menita, da lahko prej dosežejo svoj cilj, če so ostri ali celo nesramni, kot pa če se držijo bolj kultiviranih manir.

Očitno gre za zamenjavo arogance z odločnostjo, številni so prepričani, da z nesramnim nastopaštvom naredijo večji vtis, kot če bi bili vsaj zadržani, če že ne morejo biti prijazni. Morda je v ozadju tudi prepričanje, da gre za preživele in zastarele (malo)meščanske navade oziroma kar buržoazno svetohlinstvo, kjer se za polikano zunanjostjo skrivajo intrige in prevare; vendar bi pričakovali, da se bodo nekonvencionalni prostaki v tem primeru odrekli vsem civilizacijskim normam in navadam, ne samo tistim, ki jim ne ustrezajo.

Če nič drugega, je zaradi osnovne olike življenje pač prijetnejše ali vsaj znosno. In četudi bi se po spletu nenavadnih dogodkov in naključij res znašli v zelo težkem položaju, bi bila dostojanstvenost in vljudnost še toliko bolj zaželena in potrebna. Če že v mirnih časih manjka takta, se lahko samo bojimo, kako bi bilo v času težkih preizkušenj.