Tiskane izdaje
Kmalu sem opazila, da nisem čisto sama. Kakih deset metrov pred menoj je parkirišče prečil obris moškega telesa. Ne, ni hodil, ampak je plesal in s plaščem krilil kot padli netopir. No, na žalost tudi ni srečno poplesaval, ampak ga je groteskno zanašalo. Zdaj je zavijugal kak meter v desno, zdaj ga je pognalo za še več v levo pa malo naprej in spet nazaj, nato spet nekam postrani, dokler se ni zasukal, izgubil ravnotežje in prav tako telefon. Komaj se je stežka pobral, že mu je, kot se je v črni temi na tleh še drugič zasvetil zaslon, mobilec spet zletel iz rok ... Takrat se je tudi meni zasvetilo, da mora biti pijan.
Pijanemu človeku ženska sama sredi noči ne stopi pred obličje, so me naučili. Zato sem upočasnila korak in pustila, da se razdalja med nama neslišno podaljša. Deset metrov se je raztegnilo za nekajkrat, pijanec je šel naprej, moj navadno hitri korak pa je malone zastal, dokler ... Dokler niso veselo utripnile luči avtomobila. Ne mojega, ampak njegovega.
Kakor v šoku, naravno, samo od sebe me je pognalo za njim. Da bi ga morda ustavila za volanom – prepozno. Da bi si morda zapisala njegovo registrsko številko in poklicala ... – prepozno. Odpeljal je. Da si zdaj ne bi v mislih naslikala, kaj vse je morda sledilo ... – njemu in, le to ne, še komu. Decembrski veseljaki, pamet v roke!!!
