Dobro jutro: Pametnjakovič!

Slabo se piše ženskam s pametnimi telefoni. Moj je na primer čisti bedak. Slab mesec sva že skupaj, on pa še kar dela po svoje! Pred tem sem bila pet let z dobrim starim C5. Vse mi je nudil. Zadnje leto, ko sem se res že trudila z njegovim ekrančkom, mi je zarotniško javljal, da je vsebina pomembnejša od forme. Vsak padec, ob katerem se je razletel, je v meni budil milino, ki ga je vsakič znova obudila v življenje. Kar nekaj življenj mu je podarilo nebo, srečnežu! Njegove tipke so bile kot ustvarjene za moje prstne blazinice in on za mojo dlan. Zdaj pa čez noč ta pošast na – »tač«.

Kaj mi to dela, pametnjakovič! Rekli so mi: »Ustvarjen za žensko roko.« Za eno nikoli! Kvečjemu za dve. Za žensko glavo pa sploh ne. Ker to čudo z ovitkom, ki iz njega dela knjigo, razmrši pol frizure in pokrije cel uhelj ter pol lica! In potem tej stvari, ki se odpre, drži in bere kot knjiga, še rečejo pametni telefon! Menda ne mislijo, da je ženski, ki z eno roko drži volan, lahko držati še roman?! Pa to še ni vse. Če ga hoče brati, zahteva vzorec za odklep! S katero roko naj ga pa rišem?! C5 je vse delal na – levi palec.

Poleg vsega je, pameten kakor je, totalno neprilagojen. Niti ena polička v avtu mu ne ustreza: z vsake pri zaviranju kar poleti. Neobvladljiv je. Ne dojema ničesar, kar definira žensko. Posebej moteč je za hitrostno jutranje šminkanje, ki običajno poteka med vožnjo. Z malim C5 je bilo vse preprosto: sam se je držal ramena, ko je desnica šminkala in levica držala volan. »Tač« pa ne! Tačas, ko levica suče volan, desnica pa menja brzine in ga rama malce bolj stisne k uhlju, on vključi letalski način in tega ne pove! Potem sva vse dopoldne odrezana od Zemlje, jaz in on, moj pametnjakovič, telefon, ki mimo ženske pameti tudi šel še ni. Polona Malovrh