Dobro jutro: Par

Tiste prisege, ki jih navdihne in posluša vsemogočni in nezmotljivi, so neprelomljive.

Objavljeno
26. marec 2018 19.51
Posodobljeno
27. marec 2018 06.00
shutter/ljubezen
Danica Petrovič
Danica Petrovič
Skupaj v dobrem in v slabem, v bogastvu in revščini, v lepem vremenu in v snežnih ujmah, v zdravju in v bolezni, v kuhanju mule in v ljubezni ... do konca dni. Tako nekako gredo zaobljube, ki si jih pari izrekajo pred osebo z uradnimi pooblastili, ki so lahko samo skromno tuzemska, državna, ali dokončna in neprizivna, božja. Prva vrsta zavez je, ker so države od pamtiveka močno zmotljive, sicer ne bi nenehno propadale, takšne, da si človek lahko premisli.

Ne samo enkrat. Tako nekateri v različnih duetih večkrat ponavljajo večne zaobljube in njihove priredbe; mogoče je tudi od tega, kako dobro se zna v dramatično usodnost trenutka vživeti maričar(ka), odvisno, kako daleč do srca in drugih notranjih organov gredo besede prisege glavnima junakoma. Če se čez čas zgodi, da jima težka obljuba »dokler naju smrt ne loči« zdrsne s srca in obleži na jetrih, je preklic v začuda neprimerno manj veselem vzdušju (mar ponovna osvoboditev ni vredna slavja s torto?) skoraj že v zraku. Tiste prisege, ki jih navdihne in posluša vsemogočni in nezmotljivi, pa so neprelomljive. Če bi vsi, ki jih dahnejo pod njegovim strogim očesom, to verjeli, bi bilo ločitev in porok še bistveno manj, kot jih je.

Par, ki je v petek dopoldne prijadral po zraku in ob vznožju Slivnice v soncu pristal na razgledišču svojega starega domovanja, nima prstanov in papirjev. Priletela sta s počitnic v Afriki. Slovenske štorklje letijo ob rekah, recimo Savi, čez Balkan, v Turčijo, potem čez Azijo v Afriko, ustavijo pa se, recimo, v Čadu – ob jezeru, ki je drugo največje mokrišče v Afriki, ali v Tanzaniji. Do prvega cilja je okoli osem tisoč kilometrov, do drugega več kot deset. Lani je par priletel v svoje gnezdo z enotedenskim razmikom. Mogoče sta se na poti spričkala.

Letos sta, kljub ledeni ujmi nad Bolgarijo, kjer so štorkljam zmrzovale peruti, priletela skupaj. Tako živita od potovanja do potovanja, v dosmrtni skupnosti. In kot je videti po skupnih gradbenih podvigih (iz lepega gnezda štrli mogočna bezgova veja), v slogi in zgledni delitvi gospodinjskega dela.