Dobro jutro: Pavlova

Slavna ruska balerina Ana Pavlova, katere tri minute in 23 sekund dolg solo umirajočega laboda je postal plesni mit, je v dvajsetih letih prejšnjega stoletja dvakrat obiskala Avstralijo in Novo Zelandijo. Najverjetneje je šlo za baletno turnejo, a podrobno o njej ne piše nikjer več, ker je pomembnejša sladka malenkost s te poti. Imenuje se torta pavlova, še vedno pa ni povsem jasno, ali jo je v baletkino čast prvi spekel šef hotela v avstralskem Perthu ali slaščičarski mojster v Wellingtonu. Dolgoletna bitka Avstralija – Nova Zelandija nima zmagovalca, razsodnika sta včasih Oxfordov (prednost daje Novozelandcem) ali Webstrov slovar (ki izvor pripisuje obema), se je pa sladica uveljavila kot najbolj slavna dobrota južne poloble. No, kulinarična antropologinja dr. Helen Leach pravi, da ko so Avstralci leta 1940 zamešali prvi tortni oblat, so na sosednjem otoku objavili že 21 receptov.

Če torte pavlova še niste poskusili, si jo oglejte vsaj na fotografiji. Ima namreč spektakularen videz. Spominja na bel baletni tutu, na katerega so padli zreli sadeži jagodičja. Po drugi strani se zdi, da torta (kot baletka) lebdi ali pa da so na belem oblaku zrasli pisani cvetovi. Skratka, torta je postavljena na meringo, hrustljavo zapečen (posušen) beljakov poljub, oblečen v stepeno sladko smetano, na vrhu pa je kup sadja: še največkrat in najboljše so jagode. Seveda obstajajo različice s čokoladno in kavno kremo in številnimi vrstami sadja in obstaja tudi rekord – prvo obletnico muzeja v Wellingtonu so pred leti proslavili z največjo pavlovo in jo poimenovali Pavzilla (iz 10.000 jajčnih beljakov).

Pavlova naj bi zaznamovala umetničin vrhunec, v katerem je umiranje izplesala kot večno lebdenje. A na to simboliko so že vsi pozabili. Največja umetnost torte je danes način, kako premakniti še topel španski vetrc, da ne bo počil. In zakaj (če sploh) pomaga žlička belega kisa. Da o tem, kako ujeti čas najboljših jagod, sploh ne govorimo.