Pero, ostrejše od meča

Nobelova nagrada za mir je letos prišla v prave roke. Podelili so jo otrokom in tistim, ki se borijo za njihovo otroštvo. Opomnila je svet na največjo krivico, ki se godi nerazcvetelim popkom človeštva.

Poleg tega je združila srca indijskih hinduistov in pakistanskih muslimanov ter pozvala vse druge sprte narode in vere, naj pustijo orožje pri miru in se posvetijo resničnim težavam: deklicam, ki jim odrekajo pravico do izobraževanja; dečkom, ki so prisiljeni delati kot sužnji; otrokom, ki odraščajo v ljudi 21. stoletja, a še niso občutili človeškosti.

»Če bi vsak otrok prejel knjigo in pisalo, bi lahko spremenili svet,« je povedala Malala Jusafzai, ki se ni prestrašila krogle iz talibske puške, s katero so jo kaznovali samo zato, ker je sedela v šolski klopi kljub prepovedi izobraževanja za deklice.

»Če bi na silo odgovarjali z resnico, bi bila prihodnost človeštva drugačna,« je izjavil Kailash Satyarthi, ki je velikim podjetjem pogumno očital zlorabo otrok, katerih starši nimajo nobenih virov prihodkov in so prisiljeni prepustiti svoje otroke verigam sodobnega suženjstva.

Letošnja dobitnika Nobelove nagrade za mir nas tako vračata k temeljnim vprašanjem enakopravnosti med spoloma, človeške pravičnosti in univerzalne vrednote izobraževanja. Izdali smo jih, takoj ko se nam je zazdelo, da je pretežko razmišljati o paštunskem pregovoru: »Ženska spada v hišo ali pa v grob.« Poteptali smo lastno prihodnost, ko smo kupili poceni indijsko preprogo, ki so jo izdelale otroške roke. Zdaj imamo priložnost, da med skupnim praznovanjem z Malalo in Satyarthijem postanemo boljši ljudje.

Nihče ni iskrenejši borec proti terorizmu in ekstremizmu kakor Malala in Satyarthi. Vesta, da je pero močnejše od meča in da nepismen, zlorabljan otrok težko odraste v človeka novega, boljšega sveta. Zato jima čestitajmo in upajmo, da bosta nadaljevala svoje poslanstvo in ne bosta postala politika. Kajti v boju, ki ga bijeta, ne sme biti kompromisov.