Dobro jutro: Pes, ki je plaval z volkuljo

Ker teči z volkovi, ne pomeni biti del krdela. Med drugim pomeni prepoznati – zamenjano zigoto. Ali vedeti, da v ovnovi hiši ni mleka. Ali začutiti, da se ne smeš oprijeti, kadar se je bolje spustiti. Ženska, ki teče z volkovi, je preprosto ženska z intuicijo: na svet gleda z očmi, s kožo in srcem. Le tako lahko vrti Zemljo okrog svoje osi, gre z njo okrog Sonca in hkrati zavrti še moškega – svet, ki se sam ne znajde. In ne najde. Najsi bo na dveh ali štirih nogah.

Takšno, usodno žensko bitje, brez katerega ne bi bilo napredka ne v človeškem ne v pasjem svetu, je že v prvem poletju svojega kratkega življenja spoznal tudi naš nekajmesečni mešanček iz rodu Canis, nesporni potomec udomačenega psa Canis lupus familiaris in sorodnik volka. Ljubek v vseh pogledih, a na trenutke trmoglav, pravi moški značaj, ki svoje mišice rad in pogosto kaže tudi sredi ceste tako, da leže in se ne gane. Samo z belim gleda in vztraja pri svojem, ti pa ugibaj o razlogih ... Isto trmasto filozofijo je to pasje moško bitje prakticiralo tudi na plaži. Dan za dnem je legalo na kamenje, z belim gledalo in ne zlepa ne zgrda ni hotelo v vodo. Do prelepega sončnega zahoda, ko se je na pomolu pojavila – ona. Lepa, mlada, gibka in sloka, dolgih nog in svetlih oči. In, kar ni nepomembno: sama.

Za trenutek je postala in se razgledala naokrog, kar je njeno oko uzrlo naše trmoglavo bitje. Ki je v hipu pozabilo na načelnost in brez besede skočilo na vse štiri. Par rjavih oči se je srečal z modrino, ki se je zibajočih se bokov približevala. Dva dotika dlak sta bila dovolj, da ga je povabila v vodo. In on je šel za njo. In ji sledil še, ko tudi dna ni več čutil pod nogami in – splaval. Bila je Maya. Potomka volkulj s severa.