Dobro jutro: Po stari navadi

Kam za vraga se temu svetu tako mudi? Momljal je v svoje sive brke taka in podobna vprašanja, ko sva skozi ogolele brajde na sosednjem griču opazila, kako vneto tri postave obrezujejo vinograd. Ni še svečnica! Še bo nekega jutra krepko zaškripalo in sveže rane na rozgah trte bi nam to naglico zamerile. Da bi tudi on v tej topli polovici zime že lahko bil svojo gorico zdavnaj obrezal, je dopovedoval bolj trsom kakor meni. A noče, da bi se jim zanohtalo. Meni pa se je za hip zazdelo, kakor da so se dolge ogolele rozge rahlo nagnile proti gospodarju, kakor v zahvalo, da jih razume.

Čeprav sem ga nagovarjal, da bi tudi midva, vsaj tu zgoraj po sepu, prvo ali pa še drugo vrsto, vsaj za poskus in uvod v novo vinogradnikovo leto, obrezala, me je oštel. Kako da sem pozabil, da je prvo rozgo treba odrezati šele na Vincekovo jutro (22. januarja), torej na prvega od petih »zapovedanih« vinogradniških praznikov, jo postaviti v posodo z vodo nekje v hiši ob toplem oknu in čakati, izza katerega lista bo pognala grozdek in povedala, kakšna bo letina. Potem pa se mu je obraz zjasnil: pa da prideš dovolj zgodaj, saj veš, da ne moreš v moji gorici celo leto nič pomagati, če te na Vincekovo ni med nami. Te svoje škarje pa pusti tu, naj počakajo do svečnice.

Vinograd ima majhen, srce veliko. Spoštovanje tradicije pa še večje. Čeprav je treba dosaditi en sam trs, bo to opravil na Jurjevo aprila. Do Janeza Krstnika junija bo vse trse že dvakrat okopal, oplel in zvezal. Na Mihaela bo septembra široko in počasi stopal po gorici, ugibal, ocenjeval, se veselil ali pa morda že jezil ali vsaj potiho prosil naravo, da do trgatve še vzdrži brez toče. Kar pa mu kot častilec sladkega najbolj štejem v čast, je trmasto čakanje s trgatvijo do Terezijinega 15. oktobra, pa čeprav so vsi okoliški vinogradi že obrani. Zato pa je peti vinogradnikov praznik, Martinovo, najlepše praznovati pri njem. Čeprav se mu vse leto nikamor ne mudi, ob koncu prav vse dohiti.